0
0

Torej, to je tretji del Od spomina do pozabe. Zgodbo sem razdelila na odstavke. Uživaj ob branju!

… Grmelo in grmelo je, da se je kar morje treslo. Oblaki so zakrili nebo, da je nastala čista tema. Strele so bile edini vir svetlobe, zato pa se jih je toliko bolj videlo, ko so od časa do časa kot šivanka, ki prebode platno prebodle temno nebo. Nisi jih mogel spregledali. Prizori so bili veličastni. Kazali so mogočnost zdaj temnega in srhljivega morja.

Bilo je strašljivo. Tresla sem se. Malo od mraza, malo od strahu. Čutila sem Limov prestrašeni ritem srca. Tudi on se je tresel. Strele so udarjale v vodo vedno bližje najinemu majhnemu razmajanemu plovilu. Bala sem se, da se bo to nadaljevalo. Da bodo strele dosegle čoln. In naju neusmiljeno pokončale. Na mojo nesrečo se je zgodilo ravno to. Z Limom sva pogledovala v nebo. To bo torej najin konec. Konec, katerega se ne bodo spomnili. Ker bova umrla na morju. Kot mornarji na potopljenih ladjah. Kot ljudje iz Titanika.

Tedaj je vzvalovilo morje. Veliki valovi so se penili proti nama. Prijela sem Lima za roko. Udarila je strela. Strela, ki bi me lahko pokončala. Udarila je na mesto, kjer je malo prej stala moja noga. Umaknila sem jo zadnji trenutek. Za minidelec sekunde sem ugledala ogenj. Morje ga je pogasilo. Ampak v čolnu je zevala velika luknja. Čoln se je začel polniti z vodo.

“Zamašiva luknjo!” Zakliče Lim. “Ne. Ni časa. Sezuj si škorenj in izlivaj vodo iz čolna!” Mu odgovorim. Kričala sva, da sva lahko slišala drug drugega.

Lotila sva se dela. Izlivala sva vodo. Včasih se je zdelo, da dobivava bitko in je vode vedno manj, pa se je je takoj spet nabralo. Strele so sedaj udarjale vedno na večji razdalji od čolna. Zdelo se je, kot da so opravile svoje delo, pa se vračajo nazaj k svojemu nadrejenemu gospodarju. Očitno so bile z delom zadovoljne. Tako sva hitela, da nisva niti pogledala čez rob čolna. Le medlo svetlikanje, ki je vedno bolj bledelo. In grmenje, ki je bilo vedno tišje.

“Otok!” Vzklikne Lim presrečno. Pogledam in ga opazim. “Videti je, da naju valovi peljejo naravnost proti njemu!” Sem se nalezla njegovega veselja. Od sreče bi zaplesala, pa sem mogla prazniti čoln, ki je bil napolnjen z vodo že do polovice. Samo: “Lim pomagaj mi.” mi je uspelo izdaviti od osuplosti, sreče in dela. Nikoli še nisem opazila, da bi bil kakšen otok tako blizu obali. Sva morala pa res hitro potovati, to se mi pa je zdelo čudno.

Verjetno je od sreče čas hitreje mineval. Ali pa sem spet domnevala, da ne plujeva tako hitro, kot v resnici sva. Kmalu sva nasedla na plitvino ob otoku. Hitro sva počofotala do otoka. Bil je ker, obrasel s palmami in bananovci. Imel je peščeno plažo. Tu in tam je bila kakšna skala ali pa majhen grmiček. Čolnu pa se ni godilo tako lepo kot nama. Še v istem hipu, ko sva ga zapustila, se je raztreščil na milijone trsk. Za to pa se nisva preveč zmenila. Le Lim je rekel: “Le kaj bi rekel gospod Sivec?”

Tekla sem spredaj in prva stopila na otok. Nato se je odvilo preveč stvari v prekratkem času:
otok se je spremenil. Postal je puščoben, brez dreves, le skale in plevel. V daljavi sem opazila železno stavbo z ravno streho.
Lim je zamižal in stekel na otok in se vrgel v kamenje.
Zaklicala sem: “Ne!”
Začela sem se spominjati.
V glavi se mi je zvrtelo, se mi zameglilo pred očmi in nato nisem videla ničesar več.

0
0

Vav! Kako napeto…čim prej nadaljuj!

0
0

Tvoja zgodba mi je od vseh, ki jih trenutno berem najbolj pri srcu. Čim prej nadaljuj.

0
0

A sta bila nazaj pri ustanovi za otroke s posebnimi potrebami? Hitro nadaljuj!

0
0

Ja, res hitro nadaljuj!

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*