0
0

Bila je lutka. Lutka kakršne še nisem videla. Imela je bel obraz, oči kot črni luknjici, raztrgane ustnice, razmršene “lase” in dolgo belo obleko. Imela je dve ročici ki sta delovali močno. Njene noge so bile obtolčene in zaključile so se v luži krvi. Dobila sem dovolj moči da sem si upala odpreti okno. Zopet sem pogledala proti vratom sobe. Lutka mi je zastirala pot. Ozrla sem se k oknu. Odprla sem okno. Stopila sem na okensko polico. Pogled iz 2. nadstropja mi ni bil po volji. Sijala je polna luna in iz bližnjega gozda sem zaslišala tuljenje volkov. Zeblo me je in ob tuljenju sem pomislila na volkodlake. Ozrla sem se navzdol. Zagledala sem soj svetilke. Tudi razločno sem videla dve veliki temni postavi. Nisem imela izbire. Za vsak slučaj sem se za silo privezala z vrvjo in po cevi splezala do okna spalnice mojega očeta in matere. Začela sem razbijati po oknu. Odprla mi ga je prestrašena mama. Očeta ni bilo. Mami sem povedala zgodb. Za lutko mi ni verjela, je pa odšla pogledat kje je oče in kaj počnejo ljudje pred našo hišo. Mama mi je dala plašč da sem se ogrnila in z svetilko (tisto na telefonu) je stekla po stopnicah. Z svojim telefonom sem si svetila (tako kot mama nisem imela pojma kje je kakšno stikalo) in sledila mami. Slišala sem neko prepiranje in pogovarjanje, nato pa je moja mami pritekla na podest z telefonom v roki. Klicala je policijo. Nisem vedela kaj se dogaja, zeblo me je in kmalu sem zaslišala tuljenje siren. Bilo me je strah. Kaj je z lutko? Je res tam? Kje je oče? Kdo sta tista dva človeka? Zakaj moja mami napol v joku kliče policijo? in še enkrat, kajti to me je najbolj begalo KJE JE MOJ OČI???? To so bila vprašanja, ki so me zelo begala. Čepela sem v kotu in upala, da me ne bo nihče ubil. Jokala sem. Tako me je bilo strah kot še nikoli. Spodaj sem zaslišala krik. Moja mami je zakričala, nato pa je vse potihnilo. Sirene so bile vse bliže in bliže. Mrazilo me je. Naenkrat me je prešinilo. Kje sta Mike in Ruby? To ni Ok. Onadva imata lahek spanec. Nekaj mora biti hudo narobe!