6
0

Hejla,
Ker je uvod v mojo zgodbo prejel pozitiven odziv je tukaj nov del.
– – – – – – – – – –
Tam je njen cilj. Konec je. Njen zaklad bo varen.

Trikrat je udarila po vratih še zadnje hiše s prižganimi lučmi in se ozrla. Daleč so še, dovolj časa ima.
Stara lesena vrata so zaškripala za njimi pa se je pojavila še bolj koščena figura.

“Tukaj je deklica,” je rekla ženska. Njen glas se je tresel, a je kljub temu ohranila odločen ton; “saj veš kaj je treba…” dekle za vrati je pokimala in vzela otroka v svoje naročje.
“Ostani,” je pri tem moledovala; “dovol prostora je za obe na drugi strani pa lahko povsem spremeniš identiteto. Ne bo vaju mogel najti.”
Skrivnostna ženska je odkimala: “Predobro me pozna in narediti moram vse kar je v moji moči, da obvarujem njo.” Ljubeče je pogledala detece, ki je med tem že zaspalo ter ga poljubila na čelo. “Jaz se bom že znašla,” je še zašepetala.
Za seboj sta zaslišali udarce konjskih kopit.
“Iti moram.” ženska v temnem plašču si je na glavo poveznila kapuco pripravljena, da se ponovno poda v noč.
“Hej,” jo je za hip zmotil nežen glas; “pazi nase.” Nasmehnila se je takoj za tem pa izginila v temi. V njenem zadnjem pogledu je bilo nekaj ognjevita, skoraj čarobnega…

Skozi oblake se je nad mestece spustil sovji skovik.

Dekle z detecem v naročju je tako še malo zrla v temo, za tem pa zaprla stara, škripava vrata in vpihnila vse sveče. Ravno se je začela vzpenjati po lesenem stopnišču, ko je to spokojno noč presekal glasen krik.

* * *

Sunkovito odprem oči. Spet more. Roko iztegnem proti nočni omarici, da prižgem luč. Kazalci kažejo 6:40 zjutraj.
Moj srčni utrip je tako podivjal, da se še lep čas nebi mogla vrniti k spancu, tudi če bi si tega želela, v vsakem primeru pa bom na nogah že čez dobrih 20 minut, zato se sprehodim do okna.

Pozna jesen je, zunaj še temno. Razgrnem zavese za katerimi se skriva luna v zadnjem krajcu. Odprem okno in vdihnem hladen dišeč zrak. Jutro je tiho, spokojno.
Iz teme prijadra sovji skovik. Teta Jen sovraži sove, pravi da kličejo smrt.

Skobacam se na okensko polico, rada bi videla sovo. Nič. Mesečina upadajoče lune temo razblini komaj toliko, da ločim obrise posameznih dreves, sončna svetloba pa mi še lep čas ne bo na voljo, zato se nagnem se naprej.

Takrat se nekaj premakne in tik pred moj nos zaprhuta velika krilata žival.

“Hu, hu”

Še sama zakrilim z rokama, da nebi izgubila ravnotežja, a zaman. Preden se dobro zavem svojega nerodnega položaja telebnem z okenske police in z glasnim treskom pristanem ob tleh.
Stisnem zobe in prav potiho zajavkam. Nebi rada zbudila tete Jen.
Prepozno.
Že v naslednjem hipu hišo zajame zvok njenih urnih korakov.

“Tia si dobro? Prihajam!”
– – – – – – – – – –

Upam, da vam je še vedno všeč tudi, če je zgodba malo spremenila prizorišče… Če bi radi da preberem tudi kakšno vašo zgodbo mi povejte v komentarjih.
Ogromno bi mi pomenilo, če bi spodaj pustili kakšno kritiko/teorijo/pohvalo/pripombo,… Skratka karkoli samo, da mi da motivacijo. ?
Hvala za branje, upam, da ste uživali

0
0

Kar ok:)

0
0

zelo dobro in napeto bom brala do konca

0
0

Super!

0
0

Sem se prav razveselila novega dela tvoje zgodbe. Začetek je eden tistih tipičnih praviljic o sirotah in magiji, vsaj meni deluje tako, me pa prav zanima kako se bo naprej odvilo.

0
0

Super je!

0
0

zelo dobro!

0
0

Superrr!

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*