1
0

Vodila sem upor, ampak ne upor proti, temveč upor za. Za nas, dijake srednje šole Bart Well.

Opečnati zidovi, tramovi, vonj po starem. Elementi šole. Okna, prekrita s kosmi prahu. Medel soj petrolejke, ki osvetljuje dolge vegaste hodnike. Garderobe iz druge svetovne vojne.

Tu je nekoč stala vojašnica. Klet, bunker – to je vse, kar so imeli v njej. Naša jedilnica nima oken. Štiri stene, povezane med seboj. Stranišča, polna pajčevin in žuželk. Ni govora, da bi tam kdo opravljal malo ali veliko potrebo. Poleg tega ženska in moška stranišča niso ločena. Niti ključavnic nimajo. Zaprta vrata – nekdo se bo ponečedil.

Tla telovadnice škripajo, neka deska je celo vdrta. V srednji šoli Bart Well se vsi učimo v eni ogromni učilnici. Poimenovali smo jo VEČURKA, ker imamo vsi iste urnike in pouk istočasno v tej ‘sobani’.
Učita nas profesorica Black in profesor McRaid.

”Ko v Zemljino atmosfero prileti meteorit, lahko v trenutku povzroči škodo,” pove McRaid.

Iz zadnje vrste se slišita stokajoči ”Neee” in ”Buuu”.

”No, no,” nas miri profesor, ”samo snov ponavljamo.”

”Kako lahko ponavljamo sneg? Ali ni ‘snow’ sneg?” se je spet oglasil glas iz zadnje vrste.

Profesor se je začel peniti kot penina.

”Saj niste pivo, da bi se penili,” smeje reče nek Teodor.

Jaz sem samo tiho.

”Kaj pa ti, Nelly? Kako si kaj?” me po pouku vpraša profesorica Black.

Izdala je moje ime! Najraje bi jo klofnila, vendar je to proti pravilom.

V pravilniku jasno piše:
53. člen
Nikoli ne udari učitelja.

0
0

kul nadaljuj všeč mi je !!!!! ampak kako ti naj bi bilo ime ???

0
0

Zanimivo nnnnnaaaadddaaaaalllljjjuuuujjjj

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*