0
0

Danes je ponedeljek. Šola Bart Well že čaka. V nahrbtnik zložim še zadnji zvezek.
Pajčevine in žuželke, že grem!

Ni druge izbire. Vase zmečem jabolko in kefir. Vem, da me bo zaradi te kombinacije zvijalo v želodcu. Prvi dan v tednu mora biti ‘zvijajoč’. Drugače nima smisla, da hodim na ogabno stranišče v šoli.

Komaj čakam, da bom videla Teodorja. Razburkano morje las, pašnik za oči v njegovih očeh.

Oblečem jakno turkizno-bele barve. Nataknem si blatne škornje, saj zunaj dežuje. Nebo se je utrgalo, delci njega so ležali v lužah. Na glavo si poveznem kapo s cofom. Iz omare potegnem še vijoličen dežnik.
Že primem kljuko vrat, globoko vdihnem in stopim ven. Zaplata dežja ne neha zalivati našega majhnega mesteca sredi puščave.

Odpravim se mimo avtobusne postaje, čeprav dežuje. Redko tako lije, to je treba izkoristiti in občutiti.

”Ali si tukaj z istim namenom kot jaz?” vpraša znan glas. Teodor.

”Grem v šolo,” rečem.

”Jaz tudi,” zdolgočaseno odvrne.

Prispeva v srednjo šolo Bart Well.

V avli vlada kaos. Sesedajoč kavč sameva v gruči najstnikov. Zelo je carsko, ko se usedeš nanj, saj se pogrezne. V tem trenutku so se ga vsi izogibali, kot da je ogromen preklast sršen.

Počila sem se nanj in vsi so me opazovali.