Odgovorjeno
4
0

NOVICA O NOVI DRUŽINI
Nagajivi sončni žarki so se prikradli v mojo sobo in mi veselo skakali po vekah. Nisem hotela odpreti oči saj sem vedela, da me bo njihov blišč zaslepil. Z zaprtimi očmi sem po tleh tipala za odejo, ki mi je ponoči najverjetneje zdrsnila iz postelje saj sem se ves čas odkrivala in pokrivala z njo. Poletje je, zato mi je v moji soparni sobi, ki leži tik na prisojni strani jutranjega sonca vedno vroče. Lahko bi si odprla okno a je to nemogoče saj je popolnoma zarjavelo in se ročaj za reguliranje sploh noče premakniti. Niti na silo ne. Oči je rekel, da ga bo nekega dne popravil ampak to se najbrž ne bo zgodilo do njegovega šestdesetega leta. To, da se ne more premakniti je dobro saj bi vročica iz vročega betona zagotovo udarjala v mojo sobo a jaz bi ga zaradi svoje neumnosti postila odprtega in bilo bi dovolj vroče, da bi si lahko v sobo privlekla bazen in si okoli njega nasula pesek ter nanj posadila ležalnik. To niti nebi bilo tako slabo a kaj, ko moja soba komaj gosti mene. Če sem iskrena bi lahko bil notri tudi bazen ampak nihče me ne bo prepričal, da iz sobe vržem sintetizator, ki se sicer hitro kvari ampak ga je tako ali tako lahko popraviti in moja platna, nekatera porisana druga spet ne. Med tem, ko sem takole sanjarila sem mogoče malce zadremala nazaj in se zaradi čudnega položaja prevrnila na tla kot deska. Recimo, da se nisem preveč menila za to ali sem na tleh ali v moji postelji z žimnico mehko in sluzasto kot goba. Samo stisnila sem k sebi odejo, ki sem jo končno našla in si jo spodvihala pod brado čeprav me je pikala. Med tem, ko sem na pol spala in na pol bedela sem zaslišala naš zvonec, ki odmeva ne samo po kuhinji in dnevni sobi, sobi katero si lastijo moj oči, mama in sestra ter moji sobi, ampak po celem deset nadstropnem bloku. Nebi zamerila ljudem če bi stopili na prag in začeli vpiti, da je požar. No skratka tudi za to se nisem pustila motiti saj sem mislila, da se moja sestrica Neža spet zafrkava. Kmalu sem ugotovila, da se Neža ni zafrkavala saj je mama odprla vrata in pozdravila sosedovo Pavlo. Mož ji je že davno umrl zato cele dneve skače po bloku in čajčka ter kvačka s prijateljicami. “Dan gospa Jesenik” je pozdravila mama in pospremila ženico v kuhinjo. “Veste, da se je v blok naselila mlada družina?” je povedala Pavla, ko se je počasi usedla na leseno klop. “Res?” je vprašal očka. “Že dolgo nismo dobili novincev.” je rekel. “Seveda je res.” je rekla Pavla in se useknila v svoj robec iz blaga, ki ga verjetno ni umila odkar ji je umrl mož. “Starejši fant je prav lušten in takih let kot vaša Julija.” je nadaljevala. Ko sem ležala na tleh in slišala za to si nisem mogla kaj, da se nebi usekala po čelu. Mama me bo gotovo prisilila, da grem pozdravit te neznance pa čeprav se ji bom upirala do onemoglosti. “Mlajši pa je kakšni dve leti starejši od Neže in je prav tako lep kot njegov brat.” je nadaljevala. Spet sem se usekala po čelu in to naredila za vsako drugo poved, ki jo je izgovorila gospa Jesenik. Starša sta jo z zanimanjem poslušala in čez kakšno uro ko se je gospa že namestila in je bilo videti kot, da ne bo odšla se jim je pridružila še Neža. Malo je manjkalo, da bi začela govoriti o njihovem pohištvu a se je na srečo poslovila in namesto njenega govorjenja si lahko slišal le šepanje in palico. “Julija v blok se je preselila neka mlada družina.” je vpila mama med tem, ko je hodila po hodniku do moje sobe. Silovito je odprla vrata moje sobe in me po nesreči udarila v glavo. “Aua!” sem zavreščala. “Kaj pa počneš na tleh?” “Saj so počitnice.« sem odgovorila in sedla na posteljo. “Saj je vseeno.« je rekla mama in se mi pridružila. “Danes ob štirih popoldan boš šla pozdravit Hrastarjeve.” mi je sporočila že pričakovano novico. “Grem samo če gre Neža zraven.” sem takoj planila. “Seveda bo šla zraven saj je bila to njena ideja.” je povedala. Neža fentala te bom. Ne volno sem si obula copate in šla na zajtrk. Prav za prav je bil čas za kosilo zato sem pojedla le košček kruha z maslom in medom ter popila kakav. “Julija lahko verjameš, da bova spoznali tista dva fanta.” mi je veselo rekla Neža med tem, ko sem glasno žvečila kruh. Med se mi je namreč nalepil na zobe in dlesen. “Lepo, da si vesela.” sem nato rekla čeprav bi ji zaradi njene ideje najraje odprla glavo. “Punci bodo zabeljeni mlinci in pečena kurja bedra v redu?” naju je mama z velikim nasmeškom vprašala. “Seveda. Vse kar narediš je super.” sem jo pohvalila in upala, da si bo v štirih urah premislila glede tistega obiska. Kadar me kdo, ki ne hodi na našo šolo vpraša kaj sta po poklicu moja mama in oče mu odgovorim, da je mama kuharica v prefinjeni restavraciji oče pa računalničar. Seveda nič od tega ni res. Mama je kuharica na naši šoli oče pa je električar. Mogoče to pojasnjuje zakaj mu lasje vedno stojijo po konci. Ampak hej, vsi, ki niso pametnejši od mojih staršev mi verjamejo. Včasih je težko živeti v taki družini če si edini pismen. Ne zafrkavam se. Ko nastopi božični čas morem vsem petdesetim sorodnikom izmed katerih nima nihče dobre izobrazbe jaz napisati voščilnico. Res je, da Neža še ne hodi v šolo ampak kmalu bo. Začne že čez tri mesece. No, da naju primerjamo. Jaz sem znala pri treh letih abecedo ona pa je bila taka kot pa vsi drugi triletniki. Pri štirih letih sem prebrala svojo prvo knjigo ona pa ni bila nič slabša in nič boljša od svojih vrstnikov. Med tem, ko sem se poglabljala v svoje misli mi je v obraz začel pihati močen in mrzel vetrič. Nekaj je zabrnelo in ko sem za eno stopinjo premaknila glavo mi je neka stvar zajela lase in zelo močno me je potegnilo. Oče je potegnil kabel iz vtičnice in vse se je nehalo. Ko sem se obrnila sem zagledala ventilator za njem pa je na mizi klečala Neža. “Si v redu ljubica?” me je vprašala mama jaz pa sem samo pokimala. Odhitela sem v kopalnico in si iz vseh strani ogledovala lase. Nič ni bilo videti. Nato sem na polici za trenutek opazovala krtačo in jo nato hitro pograbila in si razčesala lase. Niti eden se ni ločil od ostalih zato sem se pomirjena a še vedno raztresena vrnila v kuhinjo. Tam je vsa nebogljena stala Neža, mama in oče. Starša sta se znašala nad njo zato se mi je na koncu le opravičila. “Še sreča, da je celega razstavila in da ni bilo ventilatorjev.” je rekel očka. “Seveda če pa je takšna kot fant.« sem naposled zagodrnjala in prekrižala roki. Delala se je užaljeno in se šla kujat v sobo. Mama jo je prepričevala naj pride ven a ni hotela. Začela se je na silo jokati in mama je znorela. Povlekla jo je iz sobe in nama rekla naj se oblečeva ter naj izgineva na obisk k novim sosedom. Takoj a šokirano sva jo ubogali. Hotela sem jo še prepričevati naj počaka trenutek saj sosedje gotovo kosijo a nato nisem rekla ničesar.
SPOZNANJE ČUDNE DRUŽINE
Komaj sva se zrinili skozi ozka vhodna vrata iz katerih se že vrsto let kruši bela zdaj že bež barva. “Ti si kriva!” mi je zabrusila Neža, ki sedaj ni bila več navdušena nad obiskom. “Jaz? Saj si ti razjezila mamo.” sem ji povedala, ko sva hodili po stopnicah navzdol. Zagledali sva vrata v kostanjevi barvi na katerih je bil napis Jesenik. Neža je hitro stekla k vratom, ki so stala tik na drugi strani hodnika. Nekaj mi ni in ni bilo prav. Ustavila se je par centimetrov pred vrati se zravnala stopila na prste in še iztegnila vrat. “Kaj piše?” je vprašala in si ogledovala neznane oblike na majni tablici. “Hrastar.” sem zavzdihnila in ji zdolgočaseno odgovorila. “Prav.” je bleknila in svojo tanko koščeno roko stegnila proti zvoncu. Hotela sem jo ustaviti saj nisem imela dobrega občutka a njeni prsti so se že dotaknili zvonca. Komaj slišno je zadonelo. Tak zvonec bi morali imeti tudi mi. Vrata so se odprla vendar pred njimi ni bilo ničesar razen škatel. Zavese so bile zagrnjene tako, da v stanovanju ni bilo niti kančka bele svetlobe. Neža je pomolila nos v stanovanje, ko je izza škatel skočil fant star približno toliko kot jaz. Imel je tam nekje sto petinsedemdeset centimetrov. Njegove rjavo zlate oči so kar žarele v temi, lasje pa so mu kakor v breztežnem prostoru valovili po zraku. Najbolj pa me je motilo to, da je imel polt belo kot stena. Je pač bolj bled. Mogoče pa je bolan. Samo stali sva pred njem in Neža je kakor prizadeta buljila vanj. V bistvu jaz nisem bila nič boljša od nje. “Želita?” je vljudno vprašal in se nasmehnil. Imel je neverjetno izrazite podočnike. Oči so mi skoraj padle iz jamic in čeljust se bi mi skoraj zlomila in iz ust se bi mi kmalu skotalil jezik. Nežo sem frcnila v ramo in ona je takoj razumela, da mora govoriti. “Ste vi Hrastarjevi?” je vprašala z lepim otroškim glaskom. “Smo ja.« je rekel prijazno in jo pogledal. “Bi se šli s tvojim bratom igrat v park?” je vprašala tako sladko, da ji nihče nebi mogel reči ne. Fant me je čudno pogledal in v trenutku sem se zresnila. “Saj ni treba. Sosedje imajo gotovo veliko dela.” sem končno spregovorila. Izza škatel so se v temi pokazali še trije srhljivi obrazi. Ko pa so stopili naprej so bili prav prijazni tako kot tisti fant. “Ne skrbita. Fanta se lahko greta igrati z vama bova že midva vse uredila.” je prijazno rekla visoka ženska s svetlimi lasmi, rjavo zlatimi očmi kot njen starejši sin in prav tako blede polti kot stena. Tudi ona se je nasmehnila in za ustnico je skrivala velika ostra podočnika. Za njo sta stala moški in mlajši fant. Nasmehnila sta se in njuna podočnika sta se kar zasvetila. Kaj pa če…kaj če so… vam…vampirji? Ne to ni mogoče vampirji ne obstajajo. “Samo po jakni nama skočim.” je rekel mlajši fantič bele polti. Še pomežiknila nisem, ko je že stal pred nami in v rokah držal dve jakni. Eno je ponudil bratu drugo pa si je nadel sam. “Mimo grede jaz sem Lidija to pa je moj mož Andrej.” je za nami zaklicala gospa. “Jaz sem Julija to pa je moja sestrica Neža.” sem ji povedala, da nebi izpadla nevljudna. “Jaz sem Lan moj brat pa je Rudi.” je povedal Lan nepričakovano ko smo hodili po stopnicah. Neža in Rudi sta skakala pred nama in se pogovarjala v nedogled. Jaz pa sem se kot neobziren štor seveda spotaknila na zadnjih stopnicah. Lan me je hitro prijel za roko sicer bi zgrmela po stopnicah. Imel je tako hladne roke, da me je kar zmrazilo. Potegnil me je bližje k sebi. “V redu sem.” sem odgovorila in pogledala vstran. Spustil me je in spet smo nadaljevali pot.

  • Artistic girl
    Oprostite ni mi upoštevalo odstavkov. Upam, da je vseeno v redu. Mogoče ne bom nadaljevala ker sem to napisala iz dolgčasa. (Če bom slučajno nadaljevala obljubim, da bodo odstavki) :) :) :) Oprostite za napake v besedilu. Lp. :)
Najboljši odgovor
0
0

Pliiiiiss nadaljuuuuuj ker je res dobr!!!!

Najboljši odgovor
0
0

Plis nujno nadaljuj ker mi je ta del ful všeč pa še rada berem take zgodbe.

Najboljši odgovor
0
0

Prosim nadaljuj! To je najboljša stvar, ki sem jo dosedaj prebrala tukaj.

0
0

Supercaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! ☺️

0
0

Suuuuuuuuuuuuuuipppppppppppppeeeeeeeeeerrrrrrrrrrr začetek nnnnnaaaaaaaddddddaaaaalllllljjjjjjjuuuuujjjjjj

0
0

Nadaljuj. 😀

0
0

Prosim nadaljuj ko je ful zanimivo

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*