Odgovorjeno
3
0

Nobeden od naju ni vedel kam naj gleda. Najprej sem poskusila gledati v čevlje a sem ugotovila, da to ni dobra zamisel saj sem se zaletela v staro gospo. Lan me ni mogel opozoriti ker je gledal v drevored smrek, ki jim kar nisi mogel določiti konca. Nežno je premikal glavo in zdelo se je kot, da jih šteje. Dolgo časa sem tuhtala kaj bi mu rekla a domislila se nisem nič dovolj dobrega. »Zdaj lahko jaz nesem knjige.« je rekel jaz pa sem mu hitro predala knjige in zakrilila z rokami. Upogibala in stegovala sem prste dokler skelenje ni ponehalo. »Kaj ti bo vse to? Jaz sem si sposodil samo eno in še ta ima komaj sto devetdeset strani.« je vprašal. »Rada berem. V knjigah najdem zavetje in lepo si je predstavljati različne zgodbe, ki so predstavljene v knjigah.« sem razvlekla odgovor kot žvečilko z okusom jagode. V naslednjih trenutkih nisva rekla ničesar. Slišal si lahko le petje ptic katere se niso bale ljudi. Celo psov in mačk ne. Ko sva šla mimo parka v katerega smo bili namenjeni dopoldan je veter nežno pobožal dolgo travo, ki je oskrbovalec že dolgo ni pokosil. Listi, ki so tvorili majne vrtince in se drgnili drug ob drugega so v okolico oddajali pomirjajoče zvoke. Vse te prelepe melodije narave je prekinjalo topotanje mojih sandalov. Na srečo sva bila že pred blokom. Odprla sem vrata in počakala Lana, da je prvi vstopil s polnim naročjem knjig. »Zdaj mi jih lahko predaš.« sem spregovorila. Izročil mi jih je in iz vrha kupa vzel svojo knjigo. »No predvidevam, da se danes ne boš več potikala na okoli.« je rekel Lan in prijel mrzlo kljuko vhodnih vrat. Seveda ni mogla biti hladnejša od njegove kože. »Veliko dela boš imela s pisanjem knjige.« je nadaljeval, ko je vstopal v stanovanj. »Hja, adijo.« sem rekla in škripala z zobmi, da me je čeljust že pošteno bolela. To delam takrat, ko sem jezna ali pa se zaradi določene ovire, v tem trenutku so to bile knjige, ne morem usekati po čelu. Odzdravil je in nežno zaprl vrata, tako, da se je klik ob zaprtju hrastovih vrat komajda slišal. Obrnila sem se na petah in ob tem z polnim naročjem knjig skoraj telebnila po tleh in čeljust bi se mi zlahka zlomila saj sem še vedno močno škripala z zobmi. Ulovila sem sebe in še nekaj knjig, ki so že plavale po zraku in so bile pripravljene za strmoglavljenje. Z nogami sem jezno udarjala po marmornih stopnicah. Ko sem prišla do naših vrat sem s komolcem skušala odpreti vrata. Kljuka je zahrbtno stala v kotu in se ni hotela premakniti. Na zadnje mi je preostalo le to, da sem se sklonila in nos pritisnila na zvonec. Kar zadonelo mi je v ušesih, kot, da bi stala v starem zvoniku katerega stopnice so popolnoma obglodale podgane za večerjo. Vrata mi je odprla Neža, ki je nisem mogla videti skozi velik kup knjig. Obrnila sem se po strani in v stanovanje vstopila bočno kot kakšna rakovica, ki prečka plažo na Havajih. »Ljubica v kuhinji te na štedilniku čaka kosilo. Mi smo že jedli.« mi je sporočila mami iz dnevne sobe. Res sem šla v kuhinjo in odložila knjige na majhno okroglo mizico. Človek bi pomislil, da smo jo ukradli iz prefinjene restavracije. To seveda ni res saj nam jo je podaril naš stric, ki je mizar. V moje nosnice se je že prikradel vonj po pečeni kokoši in mlincih. »Si mi sposodila knjigi?« me je vprašala mama, ki se je s hišnimi copati podrsala do mene. »Ou… ne, pozabila sem.« se je glasil moj odgovor. »Škoda bom pa po njih šla naslednji teden.« je bila razumevajoča. Knjige sem nesla v svojo sobo, ki je bila zdaj že prijetno ohlajena saj sem ventilator pustila vključen. V miru sem kosila in pri tem me po dolgem času Neža ni motila. Sedla sem na posteljo poleg knjig, ki so se prevrnile na tla. Začela sem jih pobirati in spolnila sem se na skopirane liste. Pustila sem knjige, da so v miru počivale na prašnih tleh in se zagnala v torbo iskati papirje. Končno sem jih potegnila ven, da je sonce obsijalo drobne črne črke. Sedla sem na razmajan stol in začela brati. -Izrazita podočnika, -Bleda mrzla koža, -Rdeče, zlate ali črne oči, – Nadnaravne moči: hitrost, branje misli, spreminjanje v živali, jasnovidnost in izjemno izostrene čute. Spolnila sem se na njihove podočnike, Lanovo mrzlo kožo, njegove zlate oči in bratove, ki so neverjetno rdeče. Spolnila sem se kako hitro je Rudi prinesel jopi, kako je mačka pri grmovju izginila in namesto nje se je pojavil Lan. Kako za vraga je vedel, da grem v knjižnico? Takrat mi je postalo jasno. On je vampir. Oni so vampirji. Liste sem vrgla v zrak in se začela gugati na stolu. »Vedela sem. Saj sem vedela.« sem rekla razburjeno izza moje dlani, ki sem jo držala pred usti. Še malo sem se gugala in premišljevala. Kako se naj zdaj obnašam v njihovi družbi, ko vem kdo v resnici so? Nič, obnašaj se tako kot prej. Če jih ne boš razkrila ti najverjetneje ne bodo nič storili. Kaj pa če vseeno koga poškodujejo? Nič, nič ne smeš narediti. Hitro sem stekla v kuhinjo po veliko glavo česna in jo dala na krivo polico v moji sobi. Kar na enkrat mi je moj majhen star telefon začel utripati. Piskal je kot nor. Dobila sem šestinštirideset sporočil. Nisem vedela kaj se dogaja. Začela sem brati sporočila. Nekatera izmed njih so se glasila tako: ‘Res pišeš knjigo?’ ‘Pokazati mi moraš knjigo.’ ‘O čem boš pisala?’ ‘Res kul, da pišeš knjigo!’… »Ali so zmešani? Ne bom pisala knjige!« sem se na glas razburjala. »Za kaj pa ne?« sem se nato vprašala. »Saj so počitnice in nič pametnega nimaš za početi. Poleg tega si si sama kriva. Spolni se kaj si rekla Klemnu.« sem pomislila. Nekaj trenutkov sem še držala telefon nato pa ga vrgla na posteljo. Odprla sem velik predal pod njo in ven potegnila velik oranžen kovček z črnim ročajem. Prah se je kar zasvetlikal na bledi sončni svetlobi. Počasi sem odprla kovček saj sem pričakovala, da bo ven skočila podgana z koščki papirja v gobčku. Na srečo nisem opazila nobenega živega bitja tam notri. Samo pisalni stroj in ogromen kup popisanega papirja. Na njih so bile zapisane zgodbice, ki sem si jih izmišljala od svojega sedmega pa do dvanajstega leta. Spolnim se kako sem pri enajstih letih brala knjigo v kateri je pisateljica svetovala deklici kako naj piše. Izpisala sem si vse njene besede. Domišljala sem si, da bom postala slavna pisateljica in začela pisati zgodbo. Nisem vedela kaj naj napišem dalje zato sem opustila kar vse pisanje. V roke sem vzela papirje in začela brati zgodbe.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Od te zgodbe res ne bo odstavkov. Upam, da vas to ne moti kaj preveč. Hvala vam za vse lepe komentarje, ki jih pustite pod zgodbo. Upam, da bom tudi za ta del dobila kakšnega. Oprostite za napake v besedilu.
Lp. 🙂

Najboljši odgovor
0
0

Tvoje besede v mojih mislih naslikajo prelepe prizore! Skorajda sem vonjala tiste vrtnice iz parka. 🙂

Najboljši odgovor
0
0

Zakonnnnnn

Najboljši odgovor
0
0

Nujno nadaljuj saj je zgodba res ful super

0
0

Nadaljuj kr je perfectno!!!!!!

0
0

Peeeerfeeeeect! ☺️ ☺️ ☺️ ☺️

0
0

Suuuuupeeeeer nadaljuj

0
0

Super je nadaljuj!!!

0
0

Nujno nadaljuuuuuj fuuul je zakoooon. Nevem zakaj ampak vedno ko to berem se spomnim na moje glupe sosede

Prikazujem 8 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice