2
0

Nikdar si nisem mislil, da bo pristop in opravičilo za preteklo dejanje terjal toliko mojega truda. Preden sem se uspel opogumiti in ponovno sesti zraven starega Karna sem premišljeval o besedah, ki jih bom izrekel. A bilo je brez uspeha, zato sem sklenil storiti nekaj kar mi je bilo v navadi. »No, Kalan,« sem si rekel. »Že večkrat si ravnal nespametno. Ne bo hudega, če malce improviziraš.« Vstal sem in odkorakal do pulta. Točaj je ostro ocenjeval moje poteze in prav čutil sem kako bi mi rad rekaj nekaj v tem stilu: »Poslušaj mali. Takšne priložnosti ne boš dobil nikdar več. Bolje, da jo izkoristiš karseda kvalitetno.«
Strinjal bi se z njim. Avery Karno je bil v mojih in najverjetneje tudi očeh drugih res poseben človek. Če bi ga le prej spoznal in ne užalil kot sem ga bi bilo še veliko lepše, vendar glede na to, da je v krčmo prišel, čeprav je zagotovo vedel, da bom v njen naslednji dan tudi jaz, mi je bil pripravljen oprostiti.
»Gospod Karno,« sem mirno pozdrav, ko sem stopil zraven. »Kako ste,« sem prijazno vprašal. Karno je počasi pokimal. »Dobro,« je zamrmral. »Si danes kaj manj nadut?«
»Trudim se,« se je glasil moj odgovor. »Včeraj vas nisem prepoznal.«
Karno je ukrivil ustnice. »Že. Ampak to pomeni, da si zdaj prijazen samo zato, ker veš kdo sem. Če bil nemara resnično bil kar nekdo nebi bilo nič bolje.«
Prav je imel, vendar tega mu nisem smel pokazati. Z izkušnjami, ki sem jih imel v tistih časih se moja prijaznost zagotovo nebi popravila, vendar še preden sem uspel karkoli odgovoriti je Karno nadaljeval: »Pa dobro, pustiva to. Saj bo dozorel.« Teh besed nisem razumel. Moralo je miniti še kar nekaj desetletij, da se mi je posvetilo.
»Tjale sediva,« je povedal starec in pokazal na mizo v kotu krčme. »Začela bova danes.
Vesel sem bil, da je takoj prešel na stvar. To je potrdilo točajeve besede o tem, da si tudi on želi, da bi bile njegove zgodbe zapisane. Počasi z vidnimi bolečinami v hrbtu se je premaknil k mizi. Želel sem mu pomagati, vendar nisem vedel kako se naj tega lotim, zato sem le nepremično stal in ga opazoval. Zelo pametno.
Ko sva oba sedela za mizo in ko sem iz svoje torbe izvlekel kup papirjev in pisalo je mi je Karno namenil resnoben pogled. »Trajalo bo pet dni.«
»Pet?« sem bil presenečen. »Tako je. Pet,« je odrezal. »To je moj pogoj, pa tudi snežni metež se ne bo nič prej umiril tako, da si v vsakem primeru primoran ostati tukaj.« Moram reči, da sem se ob pogledu skozi okno z njim precej strinjal. »Mimogrede. Ne bova govorila o Bitki starodavnih, niti bitjih iz Judecce ali čem podobnem kar je najbolj poznano. Pripovedoval ti bom o stvareh, ki so se zgodilo veliko kasneje. O dogodkih v katerih sem izgubil svoje najdražje prijatelje. Oni so pravi heroji v mojem življenju.«
»Ali mislite na …?« Prekinil me je. »Tako je. V mislih imam Lunette, Katy in Nelsona.«

Če vas zanima več o zgodbi z naslovom Avery Carno: Bitka starodavnih, jo vtipkanjte v vaš brskalnik 😀

0
0

Zelo profesionalno. 🙂

0
0

Se strinjam z Artistic girl nadaljuj!!!

0
0

Profesionalno. Nadaljuj! Nujnnnnnnooooooo! ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️

0
0

Waw waw waw res izjemna zgodbaa. Nimam pripomb 🙂 :-))

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*