0
0

Tokrat se oglasi Connor. »Didi,« hitro vskoči fant. »Ime ji je Didi.« ob tem se Risa nasmehne čeprav je še vedno jezna na Connorja.
»Ja.« reče Risa. »Tako kot jaz. Družinska tradicija.
Connor se je rahlo spametoval, tako da je zdaj videti bolj sproščen in naraven in igra svojo vlogo kar se le da dobro. Rdečica na njegovem obrazu je pošla.
»Centralna visoka šola ti bo gotovo všeč.« Reče Alexis Risi. »Dnevni center je super in res dobro skrbijo za mlade mame. Nekateri učitelji nam celo dovolijo dojiti v razredu.«
Connor z roko seže okoli Risinih ramen. »Ali lahko očetje gledajo?«
Risa se reči objema in ga diskretno pohodi. Zmrši se a ne reče ničesar. Če misli, da se je izmazal, se močno moti. Nič nima z njim. Kar se nje tiče mu je lahko ime Fido.
»Kaže, da si tvoj brat že išče prijatelje. Reče Alexis. Pogleda na mesto, kjer je prej sedel Lev a ta se je presedel eno vrsto naprej in se zdaj pogovarja z nekim fantom. Trudi se da bi slišala njun pogovor a sliši le Alexisino govoričenje.
»Ali pa je tvoj brat?« vpraša Connorja.
»Ne moj je.« reče Risa.
Alexis se nasmehne in njena ramena se nenavadno dvignejo. »Kar luštkan je.«
Risi se ni zdelo, da bi lahko Alexis še bolj prezirala kot jo je že.
Očitno se je motila. Alexis je gotovo opazila Risin izraz in je dodala. »Mislim, luštkan za novinca.«
»Trinajst let ima. Preskočil je razred.« reče Risa in Alexiz zbode z pogledom, ki jasno govori ‘kremplje stran od mojega mlajšega brata’. Opomniti se mora, da Lev ni njen pravi brat. Zdaj jo pohodi Connor in to iz pravega razloga. Preveč informacij. Levova prava starost je več kar bi lahko Alexis vedela o njem. In poleg tega jim ni v interesu, da bi si pridobili sovražnika.
»Oprosti,« reče Risa z mehkejšim glasom. »Dolga noč z dojenčkom. Kar zoprna sem zaradi nje.«
Verjemi mi, da te razumem.«
Videti je, da se bo Alexisino zasliševanje nadaljevalo dokler ne pridejo do šole a se avtobus na hitro ustavi tako da se mali Chase z brado udari ob sedež in začne jokati. V trenutku Alexis preklopi v materinsko nastavitev in pogovor se konča.
Risa si oddahne in Connor reče, »Res mi je žal za to.«
Čeprav je slišati resno, ne bo sprejela opavičila.
13. LEV
Ta dan ni šel po načrtu.
Načrt je bil, da bi odšel takoj, ko bi dosegli civilizacijo. Lev bi lahko tekel v trenutku, ko so gozd pustili za sabo. Lahko bi ampak ni.
Rekel si je, da bodo boljše priložnosti. Pravi trenutek se bo pokazal, če bo potrpežljiv in na preži.
Pretvarjanje, da je eden izmed njih je od njega zahtevalo vsak kanček volje v njem. Edino, kar ga je vodilo naprej je bila misel, da bo kmalu vse kot bi moralo biti.
Ko je v ulico pripeljal policijski avto, je bil Lev pripravljen skočiti prednje in se predati. To bi storil a nekaj ga je oviralo.
Njihovih slik ni bilo v časopisu.
To je Leva motilo veliko bolj kot druga dva. Njegova družina je bila vplivna.
Z njimi se ni dobro zapletati v afere. Prepričan je bil, da bo njegov obraz največja slika na prvi strani. Ko ga sploh ni bilo, ni vedel, kaj naj si misli. Celo Risina teorija, da so njegovi starši želeli mrtva ugrabitelja se je zdela logična. Če bi se predal bi se lahko obrnili in treljali z pravimi naboji proti Risi in Connorju? Ali bi policija to storila? Želel je, da jih predajo roki pravice a ni hotel biti odgovoren za njuno smrt. Zato je pustil, da je avtomubil izginil za avtobusom.
In zdaj je vse še slabše. Zdaj je tu še dojenček. Ukradla sta štorkljanega otroka!
Ta razvezanca sta nepoboljšljiva. Nič več ga ni strah, da ga bosta ubila a to ne pomeni da nista nevarna. Morali bi ju zaščititi pred njima samima. Morala bi… morala bi… morala bi biti razvezana. Ja. To ja zanju najboljša rešitev. Za nikogar nista več pomembna in še sama sebe ogrožata. Gotovo bi bilo razvezovanje zanju oddih kajti zdaj sta v notranjosti čisto zlomljena. Bolje, da si zlomljen navzven. Tako lahko razcepljeni duhovi počivajo tako lahko vedo, da je njihovo živo telo razdrobljeno po celem svetu in rešuje življenja tako narediš druge cele. Tako bo kmalu počival njegov duh.
O tem razmišlja ko sedi na avtobusu in se trudi zanikati dejstvo o tem kako mešani so njegovi občutki glede tega.
____________________________________________________
In smo že pri dvajsetemu delu in trinajstem poglavju. Dobro dobro smo že kar daleč v zgodbi.
Upava da še berete in da boste tako zvesti še naprej. Zahvaljujeva se vsem, ki ste komentirali in hvala da naju podpirate. Oba se trudiva, da bi pisala kar se da pogosto a saj veste šola… Tako da jutri nadaljevanja 100% ne bo bo pa verjetno v petek zvečer.
Še enkrat miljonkrat hvala vsem ki berete.
__________________________
art3mis.demosthenes@gmail.com
__________________________
Art3mis in Demosthenes

0
0

Meni je vajina zgodba fulll super, vsakic komi cakam da bo nadaljevanje, ful dobr piseta

0
0

Super zgodbaa

0
0

Super je!

0
0

Hvala hvala hvala!

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice