1
0

Tako sva se z Jean spoprijatelji.

Zjutraj sva šli skupaj na zajtrk čisto vsak dan. In čisto vsak dan sem v jedilnici osupnila. Še nikoli nisem videla toliko hrane!
Imeli so jajca, slanino, opečenen hruh, namaze, kosmiče, deset različnih vrst pijač… Najboljše pa je bilo, da si vse lahko vzel še enkrat! Nažrla sem se, dokler nisem bila sita. Jean me je opazovala kako sem jedla in me, ko sem končala, vprašala, če sem zadnja leta kaj sploh jedla.
“Delno,” sem zamomljala in ji opisala obroke v sirotišnici.
“O moj bog,” je rekla. “Saj so vas stradali!”
Skomignila sem z rameni in do konca popila mleko.

Šle sva nazaj v sobo. Tam sta bila samo Jenna in Alex, saj sta Ryan in Mera se jedla. Spraševala sem se, kaj bi počela.
Vse učbenike sem že prebrala, zato ni bilo več kaj početi. Kakšna sreča, da se šola začne že jutri!
Potem pa je Jean predlagala, da greva raziskati grad. To se mi je zdela super ideja.
Šle sva iz sobe.
Ravnatelj nam je rekel, da lahko raziskujemo grad, a da je šesto nadstropje prepovedano.
Seveda pa bomo vsi šli ravno tja. Saj veste, kar je prepovedano je bolj zabavno.

Z Jean sva se namenile ravno v šesto nadstropje. Šloda, ker šola nima dvigala, saj je bila hoja UBIJALSKA. Ko sva končno prilezli do šestega nadstropja, so bila tam le ena vrata. To je bilo čudno, saj je bil v ostalih nadstropjih tam ponavadi cel hodnik.

Vrata so bila zaklenjena.
“Umakni se,” mi je rekla Jean in brcnila v vrata. Ta so odletela s tečajev, midve pa sva lahko prišli v sobo. Jean je nazaj pričarala vrata. Pozabila sem, da je Ilusion. Ilusioni imajo moč iluzij. To se mi zdi carsko.
Jean je nekaj svojih moči že znala uporabiti, saj je tudi njena mama Ilusion in jo je naučila.

V sobi je bilo temno. Ni bilo pohištva, le na stenah so bile obešene nekakšne deske.
Bližje sem si jih ogledala in zagledala zlate črke. Ozrla sem se po sobi. Po vseh štirih stenah so bile obešene iste deske z zlatimi črkami.
Potem pa sem ugotovila, da so to imena.
Na vrhu vsake table je bilo napisano ‘počivajte v miru’.

“Hej, Jean, a veš kako so vsi ti ljudje umrli?” sem zaklicala, a Jean ni odgovorila. Samo strmela je v eno od imen.

Joanne Teony.

“Kdo je…” sem začela, a me je Jean prehitela.
“Moja sestra,” je rekla in stisnila roke v pesti.
“Najbrž si slišala, da se lahko na Martistici prijaviš na dirko na koncu leta. Pravijo, da gre za dobrodelno dirko. A to so same laži. Na tej dirki umre ogromno ljudi. Gledalcem pa spremenijo spomin, da mislijo, da umrlih niso nikoli poznali. Prijavi se jih okoli 800, a preživi jih le desetina.”
Zasukala se je k meni.
“Moja sestra je umrla na tej dirki. Izognila sem se brisanju spomina, zato vem, kaj je to v resnici.”
“Ampak zakaj je sploh ta dirka, če ne za dobrodelnost?” sem zmedena vprašala.
“Preživele pošljejo v vesolje. Tam se soočijo se z ostali rasami motoristov. Moreni smo le eni od mnogih ras. In Vrhovni hočejo, da smo mi glavni,” je rekla.
“Prosim obljubi, da se ne prijaviš na to dirko,” je rekla in opazila sem, da joka.
“Obljubim,” sem rekla in prisegli sva si s stiskom mezincev.

0
0

O waw! Res je super!

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*