0
0

Bilo je 31.10.1998 v nekem malem mestu na navadno noč čarovnic. Čez dan se ni zgodilo nič posebnega, niti zvečer ne. Mama je otrokom pustila, da so ostali budni do polnoči, ker so bile počitnice. Vendar pa se je začelo vse, ravno, ko je ura odbila polnoč. Kar naenkrat je začel padati dež, na nebu pa ni bilo niti enega samega oblačka. Otroci tega niso opazili, dokler kar naenkrat ni utripnila žarnica na luči. Toda to še ni bilo nič. Eno sekundo kasneje pa so se stresla cela tla in takrat so otroci zakričali. Pika se je tako prestrašila, da je kar skočila iz postelje dol in rekla:”Mami, potres! Mami, strah me je. Kolena se mi tresejo.” Mama se jo je trudila potolažiti:”Pikica vse je v redu, prav? Vsedi se sem, v moje naročje.” Pikica je šla k mami in jo jokajoča se objela:”Hvala mamai. Rada te imam.” Mama jo je močno objela upajoča se, da bo ta njen strah pregnala. Tla so se še enkrat stresla. Pikica je začela spet jokati, otroci so spet zakričali, zato se je mama hotela odpraviti k balkonu, da bi pogledala ali še pada dež, vendar jo je očka pregovoril:”Draga bom jaz. Ti imaš tam Pikico, ki joče, otroke moraš pomiriti, meni pa ni treba nič od tega.” “Lahko pa dobiš kaj od teh dveh zaposlitev, če je bila to sedaj pritožba??” se pošali mama. “Ne, ne. Je super, tako kot je sedaj,” se ne da očka. Otroci se začnejo smejati. Zunaj začne nekaj ropota ti. Očka odpre balkonska vrata, da bi videl kaj se dogaja.”Sliši se, kot, da bi nekdo metal avtomobile naokoli,”reče mama.” Špela…,”zmedeno reče očka in se obrne nazaj k mami, ta začudeno pogleda:” Kaj je narobe? “

0
0

Všeč mi je! Nadaljuj!

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*