0
0

Julia
Hodiva sami po ulici. Nobenega človeka, avtomibila. Nič. Mona je postajala vedno bolj čemerna. “Kaj je narobe?” jo vprašam.
“Kmalu bo tema.”
“Ja in?”
“Poglej mesto. Niti ena cesta svetilka na gori.” reče in res se razgledam. Vse je temno.
“Prav imaš…nekaj ni prav..” rečem.
Mona postane bleda v obraz in se trese. “Morava nekam! V restavracijo!” reče in hitro steče. Stečem za njo. Zaprta je. Kako je to mogoče?
“Zakaj je zaprta?” vprašam.
“Nimam pojma. Kaj za vraga se dogaja tu??!!”
Obrnem se proti njej. Za njo se kar naenkrat znajde bleda postava. Visoka in s strganimi oblačili. “MONA ZA TABO!!” zavpijem. Obrne se nazaj in ga vidi. Stvor samo strmi v naju. “Morava iti stran. To postaja noro.” potiho reče.
“Ok…katera smer?”
“Desno!”
“Pa greva…”

Mona
Potiho poskušava hoditi mimo te pojave. Če greva na desno prej prideva domov. Samo mimo greva. Stvor zarenči. Začneva teče. Jaz tečem veliko hitreje od Julie, zato sem jo prehitela. Kar naenkrat zaslišim kričanje. Zagoto je bila Julia. Obrnem se nazaj. Tisti norec ji pridno trga organe in kri je povsod. Jaz sem kriva za njeno smrt. Za smrt moje najboljše prijateljice. Tečem stran in medtem m8 grejo aolze iz oči. Kaj se dogaja? Ne razumem! Kaj naj zdaj? Policijska postaja je zaprta in nimam signala. Moram k Danielu ali Samu…še vedno jokam. In tečem. In pri smetnjakih vidim vsaj 5 bledih ljudi. Kot je bil tisti. Vsi se obrnejo proti meni in zarenčijo. Enako kot tisti prej. Samo obrnem se in tečem. Upam, da mi ne sledijo…

0
0

Ooo, ful dobr. Pognal mi je strah v kosti!?

0
0

Ooo, zelo dobro. Pognalo mi je strah v kosti!

0
0

Sorry dvakrat sem poslala

0
0

Piši naprej, ker odlično pišeš!

0
0

Ja prosim te zgodbe so zakon

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice