0
0

Una
Spustila sem se k njemu. Še je dihal. Takoj sem poklicala Sarah. Zavrnila je klic. To je noro! Ona se zmeraj oglasi. Potem sem poklicala Sama. Vsaj on se je javil. “Luna, kaj se dogaja? Spal sem.” reče. Jaz planim v jok. “Ah, daj no Lunči, nisem mislil tako.” me poskuša potolažiti, jaz pa še vedno jokam in rečem: “Sam…moj….moj oči…jaz…jaz mislim, da je bil napaden. Še malo diha ampak izgubil je precej krvi. Ne morem dobiti rešilcev.”
“Poskusi še enkrat. Prihajam. ”
“Prosim pohiti!” rečem in hitro prekiniem klic. Očka odpre oči. “Kaj se je zgodilo?” ga takoj vprašam.
“Luna…teci!!” reče z vso močjo, ki jo je še imel.
“Ne..ne…morem! Oči zbudi se! Očka!” vpijem in med tem jokam. Za mano je kar naenkrat tista bleda oseba, ki sem jo videla skozi okno. Spominjala me je na mamo. Imela je njene obleke ter poteze telesa. “Mami?” vprašam. V odgovor samo zarenči, jaz pa stečem proti vratom. Vmes me prime za krilo in me potegne na tla. Začne me praskati po celem telesu in ugrizne me v trebuh. Zakričim s kolikor sape še imam in pred mano je samo še tema.

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice