1
0

Julia
“Povej mi!!” sem se drla na Mono v kleti.
“Prosim nehaj, ok?”
Grem ven iz kleti. Jezna sem, ona pa me gleda z nasmeškom. Sploh ne vem zakaj. Med hojo mi je nekaj kitk šlo naprej zato sem si jih vrgla na desno stran las in jo pogledala: “Vse si mi že povedala” in prekrižala roke na prsih. “Ne bodi otročja Julia. Ali lahko samo odnesem smeti?” reče in gre do smetnjakov. Jaz zakričim za njo: “Ne, ti se obnašaš kot otrok! Zmeraj si tako radovedna in hočeš vse vedeti!!”
“Ne, ti se!”
Zavijem z očmi in greva v hišo. Jezna sem nanjo, ona pa ima na obrazu še vedno tisti nasmešek. “Veš, da ti bom to govorila dokler mi ne poveš!”
Zdaj ona zavije z očmi in gre na drugo stran sobe. Zasmejem se in grem za njo. Mono sem večkrat dojemala kot sestro. Že dolgo sva najboljši prijateljici. “Kako lahko ljudje, ki stojijo naspreti mene skos razmišljajo, da sem ljubeča in skrba ob enem?” reče.
Njenega stavka nisem dobro razmela. Kaj je hotela povedati s tem? Vsedem se pogleg nje in ji rečem: “Mona, ti si moja bff in poznam te že odkar pomnim. Deliva si stanovanje, skrbi me zate in mislim,m da si zaslužim vedeti.”
“Prav, prav!! No….tisti večer na potovanju…ko je deževalo…vsi ste stekli stran ampak midve z Danielom sva ostala sama pod tistim drevesom…. in potem…sva se nekako…poljubila…” živčne razlaga in gleda v tla.
“Saj sem vedela! Kako lepo!”
“Vidiš? Zato ti nisem želela povedati! Spet boš vse uničila! Prisežem, da med nama ni nič!”
Vidno zavijem z očmi. Ona še vedno stmi v tla in prepleta roke. To dela, ko je živčna.
“Ja…oba veva kaj misliva drug o drugem in med nama je mogoče nekaj…ampak vseeno sva samo prijatelja in on noče nič z mano…mislim, da sva prejšnje dni spila malo preveč alkohola…”
“Kako veš, da te noče?”
“Povedal mi je naslednji dan.”
“Kaj točno je rekel?”
“Da je bila to velika napaka in noče uničiti prijateljstva. In, da si jaz to zaslužim bolj od njega in bla bla bla…”
“Kako sta čudna! Oba sta drug v drugega že kakšna tri leta! Ali ne moreta samo priznati drug drugemu in biti vesela?”
Mona se zasmeji: “Oh, ti zasanjano dekle. To se ne bo zgodilo! Prijatelja sva in to je vse! Sva končali? Rada bi se malo spočila preden grem delat.”
“Zakaj si ne vzameš prostega dne?”
“Ne morem. Sem že imela preveč dopusta.” reče in vstane.
“Samo en dan več ne bo ničesar spremenil.”
“Ja ja..” reče in zazeha. Ko pride proti vratom reče: “Se vidiva kasneje!”
“Lepo spi!”
Ko slišim, da se Mona pokrije se odločim, da bom raspakirala.

Mona
Bib bib bib bib!!! Zaslišim glasne zvoke budilke. Nee! Rada bi še spala. Še enkrat glasno zapiska. Pomanem si oči in hočem vstati. Ampak se mi ne da. Dopovedujem si, da moram tako, da grem s postelje in vidim Julio kako sedi na kavču. Oblečena je bila v obleko za zabave. “Zakaj si oblečena tako lepo?” jo vprašam.
“Hočem biti dobra prijateljica. Pridružila se ti bom na delu. In lačna sem.”
Včasih sem jo dojemala kot mlajšo sestrico. Bila je še tako otročja!
“Tudi jaz sem lačna. Na delu nimam hrane. Ali imava kaj doma?”
“Mislim, da imava čips. In mimogrede spet ni tople vode.”
“Resno?? Zakaj zmeraj, ko naju ni doma izklopi toplo vodo?”
“Nimam pojma. Kmalu bo tema. Lahko pokličem vodovodarja in rečem naj jo spet vklopi.”
“Zakaj nisi tega storila že prej?”
“Telefon ne dela! Hotela sem, da greva skupaj tja. Tisti moški je totalno ogaben in zmeraj me gleda kot, da me hoče pojesti!”
Zasmejem se: “Vem, vem. Samo hotela sem, da mi spet to poveš. Samo uredit se grem, potem pa greva.”
Iz omare vzamem mojo uniformo in si jo nadanem gor. Pogledam na uro. Kar pozno je. Lačna sem, zato bom preden grem pojedla še malo čipsa. V kuhini vzamem vrečko in vstopi Julia. “Si pripravljena? Tudi jaz sem lačna. Ampak ne bi čipsa. Ali lahko greva še po pizzo? Tri tedne je nisem jedla!”
“Ja, lahko.”
Ko pojem se odpraviva po hodniku in po ulici. Kmalu prideva do vodovodarja.
“Ti potrkaj.” ji rečem.
“Ne, ti potrkaj.”
“Ne ti!”
“Ti!”
“Ti daj!”
“Oh, prav.” reče in potrka. Nihče ne pride. Še enkrat potrka. Nič. “Gospod Smith? Mona in Julia sta tu, iz stanovanja 3B. Nazaj sva! Ali lahko odprete toplo vodo?” zakliče pred vrati.
Notri slišiva neko ropotanje in zvok: “POJDITA STRAN!!”
“Kaj je bilo pa to?” jo vprašam potiho, da ne bi slišal.
“Nimam pojma.”
Samo stojiva tam nekaj minut. “Samo odorite toplo vodo prosim!” reče Julia.
“HAHAHHAHAHAHA!!” se sliši zvok.
Čudaško. Slišiva še nekaj: “Tu ni ničesar kar lahko ukradeta! Pojdita stran! Takoj!!!”
Norost. Kaj za vraga.?! Zakaj se vodovodar vede takole?? “O čem govorite? Ničesar ne bova ukradli! Potrebujeva vodo!” zakričim.
“Pojdita takoj stran od mojih vrat!!!!”
“Morda lahko prideva jutri. Mogoče je pijan ali pa kaj.” mi predlaga Julia. Greva naprej. Tečeva po cesti, da lahko ujameva avtobus. “Kaj ni čudno, da ni nobenega avta na cesti? In nibenih ljudi nisva videli odkar sva prišli…” reče in jaz se spomnim, da je to v bistvu res

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice