0
0

Sedela sem na plastičnem stolu, pritrjenim na zidu pred pisarno psihologinje. Zadnji sončni žarki so enakomerno prodirali skozi steklo starega okenjskega okvirja, s katerega se je luščila bela barva in pod seboj razkrivala temen les. Tako očitno nasprotje je presneto bodlo v oči, drugače ga najbrž sploh ne bi opazila. Stegnila sem zakrčene noge predse in utrujeno nekoliko zdrsnila s stola, tako da so moje superge spustile neprijeten škripajoč zvok, ko sem z gumijastimi podplati podrsala po od podplatov že popolnoma zlizanimi ploščicami hodnika. Hodnika srednje šole Tenebris Collis. To ni bila navadna srednja šola šola, ne, kje pa. Pravzaprav je bila neka oblika norišnice za najstnike. Vsaj tako so jo imenovali pomembnejši ljudje, ki jih je brigalo le to, da vse posebneže zaprejo daleč proč od sveta, kjer bi ogrožali druge ljudi. Nekaj najstnikov je res trpelo za rahle oblike psihoz, a preostala peščica nas je bilo preprosto drugačnih.
Iskreno povedano, ni mi bilo povsem jasno kako sem pristala na tem kraju. Ne, nisem imela psihičnih težav. Vsaj zdelo se mi je, če ne štejemo rahlih napadov depresije, odkar sem morala spokati svoje stvari v potovalko in se preseliti v smrdljivo norišnico, kjer naj bi bilo po očetovih besedah ‘še najboljše zate, srček’. No saj razumem, da jim je bilo preprosto dovoj tega, da sem nekako podzavestno sredi noči zapustila svojo sobo in se po čudežu zjutraj znašla nekje sredi gozda. In povrhu vsega popolnoma gola, moja oblačila pa so ponavadi našli par dni kasneje, kako so raztrgana tičala na kakšni veji ali pa preprosto na tleh, vsa blatna in večinoma popolnoma uničena.
Ko se je to zgodilo prvič, so me poslali k psihologinji na moji stari šoli. Še vedno ne morem pozabiti njenih polkrožnih očal, obrobljenih s sivo žico, ki so ji kakor prababici tičala na konici nosu, medtem ko je s svojimi prodorno sivimi očmi neodobravajoče buljila naravnost vame. Popravila si je blond lase in nato svoje dolge, koščene prste obeh dlani staknila v trikotnik in predirljivo nekaj časa le buljila vame. Človek sploh ne more verjeti, kako zelo neprijetno je, če čudaška ženska več kot tri minute bulji vate, ti pa se s svojim pogledom iščeš vse pajke, ki so si svoje bivališče naredili v kotih rumene pisarne in se poskušaš pretvarjati, da slučajno nisi opazil, da največja pajkilja (ki ima le dve zrkli) lepo sedi na svojem stolu s kolescih in bulji vate kot tele v nova vrata. Prvo kot prvo, kar morate o meni vedeti je, da sem na žalost zelo nezgovorna oseba, ki večino časa preživlja v odločnem sovraštvu do vrste po imenu ljudje, zato mi niti na misel ni prišlo, da bi si v vlogi majhne mušice, ki se je ujela v pajkiljino prostrano mrežo, upala sploh odpreti usta. Ko je pajkilja končno nehala strmeti vame, se je kolikor se je dalo sladko (malo je manjkalo pa bi od osladnosti bruhala) nasmehnila in razkrila svoje očitno beljene zobe. Njen pogled je vsekakor dosegel svoj učinek in na svojem stolu sem se tresla kot plen, ki ve, da mu bije zadnja ura.
“Luna Argeles,” pokimala sem, “je s teboj vse v redu?” Brez besed sem le mrzlično kimala, kakor pokvarjena igrača. Skoraj sem se ugriznila v jezik.
“Meni se ne zdi tako,” je rekla in se, medtem ko je hlinila zamišljenost ob gledanju v moj karton s podatki, z umetnim nohtom popraskala po bradi.
“Nimam pojma, kaj se dogaja s teboj, da sredi noči zapuščaš svojo sobo in se zjutraj znajdeš v gozdu. Naga.” Ob zadnji besedici je izbuljila oči in krvavo rdeče ustnice zvila v krivuljo. Zardela sem in spustila tih pisk od sramu.
“Se res ničesar ne spomniš?” Spet se je s svojimi psihopatskimi očmi zazrla vame. “Saj veš, vse mi lahko zaupaš … So morda droge? Skrivni fant?” Vztrajno sem odkimovala in zaustavila njen tok naslednjih ugotovitev s tem, da sem začela razlagati o tem, da nimam pojma, kaj se dogaja z menoj, ko nisem prisebna. A vsekakor nisem povedala nič kočljivega, kar bi me lahko spravilo še na slabše, kot sem bila. Rešil me je zvonec, ki je naznanjal začetek četrte šolske ure. Pograbila sem nahrbtnik in odprla vrata, medtem ko je psihologinja sama sebi mrmrala v brado: “Definitivno droge …” Na šolskem hodniku sem bila naravnost presrečna, da sem se izmazala iz njenih lepljivih spletk, celo tako vesela, da sem zamudila k pouku.
Ko so moji pametni starši ugotovili, da mi ne morejo več pomagati, se je kot za nalašč, kar od nekje pojavila srednja šola Tenebris Collis in le en podpis skrbnikov je odločal o moji nadaljni usodi, brez da bi imela pri stvari kakršnokoli zadnjo besedo, (ali pa vsaj kakšno vmes) glede na to, da je to moje življenje. Kot kujasto petletnico so me prvega septembra s kovčki pripeljali pred ogromno ustanovo, ki jo je obdajalo obzidje in me, vsi srečni, da se me znebijo, pustili pred ogromnimi obokanimi vrati. Od staršev in brata mi je ostal le spomin vonja po avtomobilskemu bencinu, žgočem v nosnice. Zgrabila sem kovčke in se prisilila, da pogoltnem nelagodna čustva navzdol, vse do želodca, kjer me ne bodo mogle več doseči. Samo ne jokaj, Luna, sem si prigovarjala in se grizla v jezik. Ker po drobnih prodnikih svoje prtljage nisem mogla ravno peljati, sem vzdignila kovček in ga s svojimi suhljatimi rokami kakor kakšen kuščar, ki se je odločil capljati po dveh nogah, odnesla do vrat. Nisem se menila za poglede drugih učencev, saj sem sklepala, da so približno precej bolj ‘zmešani’ od mene. Če hočeš prijatelje pritegniti k sebi, se jim moraš kar se da ‘približati’.
Na recepciji sem se od precej prijaznega gospoda pozanimala o šoli in svojem novem domu ter vzela ključ svoje sobe s številko 313. “Po desnem stopnišču drugo nadstropje,” se je prijazno nasmehnil. Med pogovorom sem izvedela, da desno stopnišče vodi v spalnice punc, levo pa v spalnice fantov. Kako zelo domiselno. Zahvalila sem se in spet poprijela svoj kovček ter ga tokrat na kolescih popeljala k stopnicam. Razdraženo sem zaklela ob svoji ugotovitvi, da bom morala kovček, hočeš-nočeš, kar lepo nesti po stopnišču. Zavzdihnila sem in prijela pas. Nek fant se mi je nagajivo posmehnil. Delala sem se, da tega sploh nisem opazila in lepo premagovala stopnico za stopnico.
“Ti lahko pomagam?” Sem izza hrbta zaslišala svileno globok glas. Od presenečenja bi se skoraj zvrnila po vseh štiriindvajsetih stopnicah – da, štela sem jih. Ko sem ulovila ravnotežje sem se le obrnila k fantu in si ga podrobneje ogledala. Bil je visok in očitno kar precej mišičast. Oblečen je bil v usnjeno temno rjavo jakno, s katero je najbrž hotel skriti svojo črno majčko z tankimi belimi črtami, ki jo je zagotovo dobil kot božično darilo od svoje babice. Kodraste lase je imel svetle skoraj tako kot polt njegovega obraza, oči pa intenzivno modre.
“Ne potrebujem pomoči,” sem zamrmrala in se izmikala njegovim očem. Kotiček ust se mu je privihal in res nisem bila pripravljena na njegovo naslednjo dejanje. Pograbil je moj rožnati kovček, kakor da bi bila vreča peres in si ga oprtal na mogočna ramena. Osuplo sem izustila le tih: “Ej …” Nasmehnil se je. Nekaj časa sem potrebovala, da mi je klenknilo, da je nasmeh pravzaprav zloben. “Bodimo iskreni, ne briga me, če potrebuješ mojo pomoč ali ne …” Kovček je odnesel po levem stopnišču. V možganih mi je zabliskala rdeča lučka – vedela sem kaj to pomeni. “Hej!” sem zakričala. “Daj mi mojo prtljago nazaj!” zapodila sem se proti fantovskem stopnišču. Za pas so me zgrabile mišičaste roke temnolasca. “Dekletom je vstop v fantovski dom prepovedan. Razen če si pocestnica ali kaj …” Bedno se je nasmehnil. Ups, to je bila kaplja čez rob. Stisnila sem svojo dlan v pest in model ni vedel, kaj ga je doletelo – mogoče sama kazen z nebes, spustil me je, kakor da se je končno zavedel, da nisem le kuščar, ki s prtljago hodi po dveh nogah, ampak sem strupeni kuščar, katerega že najbolj nedolžen dotik ti da okusiti definicijo peklenskega ognja. Ta manjši pretep med pripadnikoma nasprotnih spolov se je razvnel v pretep gruče fantov proti suhljatem dekletcu. Mislila sem že, da je z mano konec, a kar naenkrat je vse skupaj prekinil glas piščalke. Z glave sem odstranila roke, ki so varovale mojo lobanjo pred neusmiljenimi udarci in se v bolečinah pobrala s tal.
“Kaj se pa greste, da novinki ukradete prtljago in jo vključite v enega izmed svojih fantovskih pretepov?!” bil je gospod z recepcije. “Lucas!” model v črtasti majčki se je stresel. “Vrni Luni prtljago, sicer boš tri tedne pomival fantovske stranišča!” Lucas je nejevolno pristopil k meni in mi vrnil kovček. Iz njegovih ust je prišlo nekaj, kar je spominjalo na ‘oprosti’, le da bi besedico izrekla riba s svojimi ogromnimi ustnicami. Kot poražen bojevnik je odcapljal nazaj k svoji gruči zlikavcev in se zastrmel v tla. “Tako. Da vas ne vidim do večerje!” je zavpil gospod in fantje so kot potepuški kužki na ukaz steklega volka poraženo oddrsali po levem stopnišču.
“Gospodična Argeles, ali ste vredu?” je zaskrbljeno vprašal prijazen gospod. Pokimala sem. “Ja, le nekaj modric bo …” Razumevajoče je pokimal. “Če hočeš sebi dobro, se ne zapletaj s temi zlikovci,” je rekel in si popravil tabljico z imenom, “niso tako zelo nedolžni, kot se ti zdi.” Zmajala sem z glavo in se slano nasmehnila. “Mislim, da sem to že prenazorno občutila … Hvala za vašo pomoč, gospod Barrow.” Gospod se je nasmehnil. “No zdaj pa le pojdi v svojo sobo in se spočij,” je rekel in sped odšel na recepcijo. Zamrmrala sem in pograbila svoj kovček.

Vrata so se odprla. “Gospodična Luna Argeles,” je prikimala psihologinja, “vstopite.”

~~~~~~~~~~~~~~~
Hejla vsi! Hvala za branje in pozitivne komentarje.
Oh ja pa še to, mene in mojo knjigo najdete lahko tudi na Wattpadu na profilu @Karmen13579

0
0

Fuuuul dobro!!! Zelo mi je všeč tvoj način pisanja.

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice