0
0

Daniel Seavey
“Greva v mojo sobo? Tam imam inštrumente.” me je z nasmehom na ustih vprašala Aria, medtem, ko je zlagala svoje stvari iz nahrbtnika. Pokimal sem in rekel: “Parkrat sem poslušal tisto pesem, zdaj pa je kar ne morem nehati!” Zasmejala se je in mi odvrnila: “Ja, vem! Tudi jaz jo ves čas poslušam!” Odprla je vrata sobe, ki je bila veliko manjša od njene pri njej doma. V njej je bila velika zakonska postelja, omara in pisalna miza. Rekla je: “Ni veliko, ampak je moje.” in odgrnila zavese na balkonskih vratih. Čez steklo sem lahko videl prelepo plažo Los Angelesa in osupnil sem ob prelepem razgledu. Aria ne odprla balkonska vrata in vstopila sva na balkon, ki je bil dosti velik glede na majhno sobo. Na njem je bila majhna mizica, dva stola, zvočnik, sintisajzer, cajon im ukulele, ki so bile drugačne od tistih, ki jih je kakšno leto in pol nazaj vrgla vame. Prijel sem jih v roke in ji rekel: “Imaš pa nove.” Odvrnila mi je: “Ja, pred kratkim sem jih kupila.” Dobro sem jih pogledal: “Tole je pa havajski les, a ne?” Pokimala je in me vprašala: “Kako si vedel?” Odvrnil sem: “Pa saj veš… Veliko inštrumentov igram, kmalu se potem naučiš malo o materialih in kakovosti.” Prikimala je in dejala: “In, si našel kakšne note, kot sva se zmenila.” Pokimal sem in z roko segel v svojo torbo in iz nje izvlekel note. “Našel sem jih tudi za ukulele, če rabiš.” Hitro me je prekinila: “Ne berem dobro not.” Začudil sem se in jo vprašal: “Kako pa potem igraš.” Na kratko je odgovorila: “Akordi.” in izza klavirja potegnila mapo, na kateri je pisalo: “Akordi – ukulele.” polistala je po ročno napisanih straneh in se ustavila na tisti strani, kjer je na veliko pisalo Ed Sheeran – Lego House. “Začneva?” me je vprašala in se nasmehnila. Pokimal sem in sedel za sintisajzer ter si na stojalo nastavil note. Zaigrala sva uvod, nato pa se ustavila. “Kdo bo začel?” sem jo vprašal in odgovorila je: “Ne vem. Kateremu bo bolj sedel kateri del.”  Pokimal sem in mimogrede rekel: “Misliš, da bi lahko ti igrala na kitaro, bolje bi zvenelo.” Odgovorila mi je: “Ne vem, nisem še niti poskusila. Ne znam je igrati.” Spomnil sem se: “Kaj, ko bi te jaz naučil?” Odvrnila je: “Kaj pa vem, mogoče. Kje pa bova dobila kitaro?” Brez odlašanja sem rekel: “Pridi jutri k meni.” Popraskala se je za ušesom in zardela. Počasi je rekla: “P-prav.” Tudi jaz sem zardel. “A ima potem smisel, da danes vadiva?” me je vprašala. Odkimal sem. Vprašala me je: “In, kaj bova potem počela?” Prešinilo me je: “A greva na plažo?” Aria je rekla: “Super ideja! Greva kar?” Pokimal sem in idejo sva tudi uresničila. Ko sva prišla dol sem zagledal prazno igrišče za odbojko in na misel mi je prišla še ena ideja: “Kaj ko bi poklicala še Jacka in Angie, pa gremo odbojko. Nasmehnila se je in mi pokazala dvignjen palec. Oba sva iz žepa potegnila vsak svoj telefon in poklicala najina prijatelja.

0
0

superrr jee

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice