0
0

Hojla! Malo mi je dolgčas, zato bom začela pisati zgodbo. Upam, da vam bo všeč! 🙂
———————————————————

Stojim v kuhinji in pripravljam kavo. Eno zame in eno za mami. Prosila me je tudi, da ji dam en mafin. Malo preiščem kuhinjo ampak nikjer ga ne najdem. “Mama! Ne najdem mafinov!”
“Morajo biti tam nekje.”
“Ne tukaj jih ni.”
“Okej Ljubica..bi lahko..”
“Ja mama šla bom v trgovino in kupila nekaj mafinov.”
“Hvala. Ne bodi dolgo in bodi previdna.”
“Bom.”
“Ok, dijo.”
“Adijo.”
Obujem čevlje in grem ven iz stanovanja. Ko stopim na ulico se počutim čudno, kot da še nikoli ne bi bila tu. Sploh se nisem mogla spomniti kje je trgovina. Zdelo se mi je, da je desno, zato sem zavila tja in jo po par minutah videla. Ko vstopim naročim nekaj mafinov, ona mi jih da in to je to. Za mano kar naenkrat pride Liam – moj sošolec. “Živjo.”
“O hej nisem te videla. Zakaj si tukaj?”
“Nič nič samo pozdravit sem prišel.”
Čudno ga pogledam.
“Prišel sem kupit torto za mojo sestro. Ima rojstni dan.”
“Aja..okej. Jaz sem samo prišla po nekaj mafinov za mamo.”
“Kaj posebnega?”
“V bistvu ne.”
“Ok.”
“Zakaj?”
“Samo vprašal sem.”
“Aha.” mu rečem in se odpravim proti vratom. “Adijo.”
Ko stopim ven iz te trgovine imam spet tisti čuden občutek samo, da tokrat mislim, da sem zašla. Zato samo začnem hoditi in upam da bom kmalu videla naš blok. Medtem ko hodim ugotovim, da sem zelo utrujena, upam da me tista kava, ki je doma zbudi. Samo hodim naprej in zdi se mi, da mi nekdo sledi. Ozrem se nazaj in ni nič. Samo hodim in hodim in bolj imam občutek, da sem na nekem neznanem kraju. Kar naenkrat me nekdo prime za rame in me z vso silo potegne na tla.
Se nadaljuje……..

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice