2
0

Tole je za Muca Zajči, amapk lahko prebere in komentira kdorkoli hoče.

Ker sem pozna in je tema pri dnu strani sem ustvarila novo samo, da objavim moje delo.

To ni celotna zgodba! Je samo prvi del krajše zgodbe (predvidenih js 5 delov) amapk jih najbrž ne bom objavila sem (razen, če si kdo želi brati celo).
Čeprav zgodba ni dokončana se mi zdi smiselno, da če sem se že prijavila objavim vsaj eno nalenkost.

Tako, da tukaj je… Upam, da je uredu. 🙂

– – – – – – – – – – – – – –

GOZDNE JAGODE
Med dišeče travame in pisano cvetje pritečejo drobna telesa odeta v bele obleke. Sonce jim poljublja bledo kožo in veter jim mrši svetle lase, da se njihov zvonki smeh dviga visoko, visoko v nebo.
Zdaj plešejo, zdaj nabirajo cvetje, zdaj lovijo metulje…

“Pridi Luan. Igraj se z nami!”

Na robu jase v senci dreves poseda še eno telesce. Po svoji velikosti se ne razlikuje dosti od ostalih treh, vendar so njeni lasje temni in razmršeni. Tudi blago, ki ji pokriva bledo kožo je prepojeno z gostim črnilom. Edini kanček barve na skrivnostnem bitjecu je skrit v njenih rdečih ustnicah. _

Ne sliši klicev vrstnic, ali pa jih zgolj noče slišati. Vso pozornost ji je vzelo nekaj za zelenimi grmički in mogočnimi drevesi, daleč stran od sončne jase.
Sestra Doroteja pravi, da ne smejo v gozd, niti koraka pod zelene krošnje v objem dreves; Lahko se izgubijo, jih raztrgajo zveri ali pa še kaj hujšega.
Luan te besede nikoli niso prišle do živega, že večkrat je zapustila jaso in se podala v neznano. Vsakič malo globje kot dan pred tem in danes ni bil izjema.

Počasi vstane in se skozi grmičevje prerine na senčno stran. Bosa stopa po mahu in belih kamenčkih, da lahko začuti vse kar ponujajo gozdna tla. Noge jo nosijo kar same. Ne ve kam gre in ne ve kako se bo vrnila. Ve samo, da mora hoditi naprej, globje in globje.
Glasovi z jase z vsakim korakom postajajo šibkejši, zamenja jih žuborenje potoka in petje pric.
Koliko časa že hodi? Nebi vedela. Četudi je sonce rahlo spremenilo svojo pozicijo se skozi krošnje dreves tega ne da razbrati. Svetloba v snopih pronica skozi listje na drevesih proti tlom kjer se zanjo bori nešeteto drobnih rastlinic. Tiste najuspešnejše so že pognale cvetove in na jasi bi jih bele deklice hitro potrgale ter vpletle v svoje vence.

Luan nikoli ni trgala rož, zanjo so od vedno nekaj več kot zgolj rastline ali okras potem, ko jim odvzameš še tisto malo kar imajo od življenja.
Prepričana je, da imajo dušo svoje vrste. Pa ne samo rastline, tudi živali in celo vse kar nebi smelo biti živo. Nikoli ni metala kamenčkov v vodnjak in nikoli ni lomila palic, še ko je pila vodo je to počela ponižno s skelečim občutkom v grlu.

Naenkrat se noge ustavijo in deklica obstoji. Tik ob njenih stopalih vanjo bolščijo tri rdeče pike. Ve kaj so, občutek ima kot, da bi se še včeraj naslajala ob njihovi sladki aromi, čeprav se ne spomne točno kdaj jih je nazadnje jedla.
Sadeži so majhni, a polni okusa, ki bi ga človek težko opisal. Ko jih položiž na jezik te popeljejo v drugi svet, da pozabiš na vso sedanjo bolečino.
Punčka to ve. Svoje bele prste iztegne proti tlom in čudež narave se zdaj znajde v njenih dlaneh. Dišijo po večnosti.
Vzame prvo in jo položi v usta. Naenkrat se prostor zavrti in ne sliši več ptičje serenade. Vsi čuti oslabijo, ostane ji samo še nežen žamet na jeziku, okus po gozdnih jagodah.

0
0

Prosim, objavi celo. Zelo me zanima, kaj se bo zgodilo!! 🙂

0
0

Zelo lepo pišeš, imaš ogromen besedni zaklad. Poskusi ohranjati napetost skozi celotno zgodbo. In ja, prosim objavi naslednji del.

0
0

Zgodba bo objavljena na wattpadu. 🙂

0
0

Wow, res si nadarjena! Bi lahko prosim zgodbo objavljala tudi tukaj, ker nimam wattpada?

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*