0
0

Bilo je navadno hladno jutro. Začutila sem mrzel zrak. Zdrznila sem se. počasi sem odprla oči in ugotovila, da sem še vedno v svoji sobi. Takrat bi dala vse, da bi se moje življenje spremenilo, in, da bi bila v kakšni fantazijski knjigi. Nekje v drugi dimenziji ali pa vsaj v drugem vesolju, v drugi galaksiji. Ampak seveda se to ni zgodilo. Bila sem v moji sobi, v drugem nadstropju naše hiše z naslovom 23b. Še enkrat sem se kančkom upanja ozrla po svoji sobi, če bi bila slučajno kakšna stvar, ki bi lahko naredila moje življenje bolj zanimivo. Že drugič danes so me misli razočarale. Vse je bilo natanko tako kot pri vsaki hiši in v vsaki sobi navadne trinajstletnice. Velika nova omara iz lepega sivega lesa, ogledalo na beli steni, prelepljeni s plakati najbolj popularnih pevcev in pevk. Bela Make-Up mizica z najrazličnejšimi ličili je kakor vedno stala ob omari. Na okenski polici je počival Taris, črn, ljubezniv maček. Glede na vse sivo-bele stvari je bil kot vedno precej opazen v moji sobi. Na moji pisalni mizi so bili zloženi zvezki in luč, ki sem jo uporabjala ponoči, ko sem delala naloge, je bila prižgana.
Svetila je nad knjigo. Nad posebno knjigo. Debelo, staro knjigo, ki mi jo je podaril brat, ko sem bila še majhna. Takrat sem bila še zelo majhna. Bil je moj drugi rojstni dan in podaril mi je to knjigo. Nihče ni razumel zakaj, ampak brat je bil odločen. Dal mi jo je in naslednji dan ga niso našli v sobi. Čez nekaj mesecov iskanja se je razvedelo, da je za vedno izgubljen. Tako svojega brata Marrisa nisem nikoli zares poznala. Spomnem se le, kako odločne in skrivnostne oči je imel, ko mi je izročil knjigo.
Misli so mi tavale po Marrisu in poskušala sem se spomniti vsaj delček njegovega obraza, v glavi pa se se mi pojavljali samo obrisi tistih skrivnostnih oči. ko bi ga vsaj lahko malo bolje poznala.
“Carra? Si notri? Hej? Carra?” To je bil mamičin glas. Velikokrat se oče in mama prestrašita, če jima ne odgovorim, saj se bojita, da bom tako nenadno izginila kot Marris.
Hitro sem Zatlačila knjigo pod odejo in ugasnila namizno lučko, potem pa zaklicala: “Ja mami, tukaj sem,” Vrata so zaškrtala in v trenutku je v sobo vstopila mama. Bila je lepo urejena.
“Oh, Carra. V službo moram. Sama boš doma…” Stavka ni dokončala, saj ji je v torbici zazvonil telefon. “…Hm, ja, in ne pozabi na zajtrk!” je še rekla in stekla po hodniku in nato po stopnicah. Tako je vsak dan. Vedno se ji preveč mudi. Ko bi se vsaj kaj spremenilo. Nekaj, pa četudi samo nekaj majhnega… In ko bi bil vsaj Marris tukaj…
***

0
0

Ooo, zanimivo ☺️

0
0

Zanimiv začetek nnnnnaaaadddaaaaalllljjjuuuujjjj

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*