0
0

Čim bolj so se bližali mestu, vedno bolj je smrdelo po zažganem. Simon tega sploh ni opazil a Emilija je in začelo jo je skrbeti dogajanje. Njihova kmetija ni bila čisto v mestu, temveč bolj ob obrobju, kakor tudi ostale kmetije. Bogatejši trgovci in gospodje so večinoma imeli večje vile na podeželju, izzven obzidja, ki je obdajalo mesto saj jih je smrad mesta močno motil. Vedno bolj sta se bližala mestu, ko je Emilija ugledala dim. Dim, ki je plezal v nebo in, ker je bilo poletje sigurno ni bil tako velik, ker so vsi kurili. Tokrat ga je tudi Simon uzrl in pognal Beatris, da je šla hitreje.
V mestu je vladal nered. Ženske so kričale in moški so si podajali vrče vode. Emilija je stekla do prve ženske ki jo je videla. „Kaj se dogaja?“ Ženska je debelo pogoltnila in obraz je imela moker od solz: „Samantina kmetija gori! Baje, da je otrok še notri!“
Njena kmetija je gorela! In Klara je še notri! Vse je pustila za sabo in zdirjala po ozkih ulicah mesta. Ko je že lep čas tekla se je vstavila pred gorečo stavbo. Zrak tukaj je bil jedek, če ga je kaj sploh bilo. V prsih jo je ščemelo in z pogledi je iskala svojo mater. Klečala je pred njihovo gorečo kmetijo: „Kaj si storila?“ se Emilija ni mogla zadržati. Njena mati je le jokala, niti besedice ni iztisnila iz sebe. Emilija je brez besed slekla svojo fino obleko in se v podkrilu in spodnji majici zagnala v gorečo kmetijo.
Povsod je bil le ta žareči ogenj in od dima ni videla dobro. Ko je končno razbrala kje je kuhinja je stekla vanjo in odprla predal v katerem so bili spravljeni njihovi prihranki za boljše življenje. Njena mati je te prihranke tako zelo pazila, da bi šiba pela, če bi jih kdo porabil.
Šparavc je prijela z eno roko in že se je obrnila, da bi odšla nazaj ven a jo je nekaj zadrževalo. Stekla je po stopnicah v zgornji del hiše. Seno na katerem je spala je že pošteno gorelo a ni je brigalo. Z roko je segla v ogenj, brez, da bi se zmenila za posledice, končno jo je zatipala škatlo njene babice, njeno spominsko škatlo, ki ji jo je zapustila po smrti a preden bi jo lahko zgrabila jo je nekdo povlekel za pas in jo odvlekel ven.
Slišala je različne krike in začutila je ledeno vodo na njenih opečenih dlaneh. A v glavi ji je odmevalo le eno, ni ji uspelo dobite babičine škatle. Staršev njene matere ni poznala, saj sta oba zbolela z pljučnico in umrla, ko je bila še dojenčica. A njena babica, mama od njenega očeta ji je ogromno pomenila. Bila je svobodna duša. Pripovedovala ji je o raznih pustolovščinah, ki jih je doživela. Umrla je dve poletji nazaj in to ji je zapustila. Zdaj ji je ostal le še amulet. Babica ji ji ga je dala skupaj z škatlo a ji je bil tako lep, da ga je ves čas nosila. Amulet naj bi prinašal srečo in babica ji je povedala njegovo legendo. Neka vodna vilinka je imela človeškega ljubimca a sama ni mogla na kopno on pa ni mogel živeti v derečih vodah. Nekega dne je sedela na skali in jokala, ko se je ena od njenih solz spremenila v ta amulet. Podarila ga je svojemu ljubimcu in dokler ga je nosil je bil v vodah združen s svojo ljubo izbranko.
Emilija je že poskusila a se ni zgodilo nič, razen tega, da jo je mati oštela in ji pridigala o nevarnosti divjega toka.
Tudi vodnega vilinca še ni videla v življenju. So zelo plašni a njena babica je videla enega. Njegova luska z repa je bila spravljena v škatli z ostalimi spomini na njeno babico.
Simon je proseče klečal pred svojo sestro. Ne sme izgubiti kar dveh sester v enem dnevu. Tako grozno se ni počutil že od tiste grozne zime, ko je Klara staknila grozno vročino. Večina denarja je takrat šla za zdravnika. Malo bi manjkalo in sestre ne bi dovolj zgodaj povlekel ven. Na srečo je še dihala a ni so vedeli, kako dolgo bo še tako. Iz hleva mu je uspelo rešiti oslico Dano in kokoši je pregnal iz gorečega kokošnjaka. Krempeljček se je že sam rešil in zdaj je žalostno mijavkal ob Emiliji.
Požar so že pogasili a njihova kmetija je le še kup ruševin. Materi je zabičal naj se ne približuje Emiliji. Prihranke je stisnil tesno k sebi, dokler ni odšla. Vedela je, vedela je, da jim bodo požgali hišo! Pred tednom so ji zagrozili, da jim bodo požgali kmetijo, če ne odplačajo posojil in davka in ona je molčala. Ona in njeni butasti prihranki! Kaj za prihodnost, če nimamo sedanjosti!
Emilij je položil novo mokro cunjo na čelo. Vedel je zakaj ni takoj prišla ven. Bila je ljubljenka babice. Sanjala je o boljšem svetu in imela je ogromno domišljijo on pa je bil pač prizemljen. Ni sanjal o potovanjih in borbi z gozdnimi Ognjenčki.
Njegova draga sestrica. Tudi Klare ni bilo nikjer, mati je trenutno pri eni od njenih prijateljic. Ve, da jo žre to, da je zanemarila varnost Klare. Nikjer je ni bilo.
Ve, da Emilija nasprotuje njegovim obiskom kralja a le tako so nekaj zaslužili on pa njemu v zahvalo požge dom. Dom, ki ni tako razkošen kakor njegov. Po babičini smrti so kupili to kmetijo a ni jim šlo dobro. Sploh ne ve, če je kmetiji kdaj zares rekel dom, bilo je odtujeno. Ni bilo babice, ki bi Emiliji pripovedovala o pustolovščinah, da bi lahko vlekel na ušesa.
Emilija je dobila tudi nekaj babičinih knjig. Prebrala jih je že miljonkrat. Bile so krasne vezave in tudi po tolikem času brez oslovskih ušes ali pomečkanih platnic. Emilija je znala ceniti stvari. Edina stvar, ki je ni cenila dovolj je bilo življenje. Kadar je bilo možno se je pognala v nevarnost. Njegova draga sestrica.

Je, komu moja zgodba sploh zanimiva? Jaz uživam v pisanju ampak me zanima tudi vaše mnenje. Ja, končno sem našla naslov!!!
Lepe počitnice!

Lp Alison

0
0

ja, dobra je, sploh mi je pa full všeč naslov 🙂
super je, da uživaš v pisanju.

0
0

Hvala. Mi veliko pomeni in me veseli, da ti je všeč.

0
0

Super…men je ful usec

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr zgodba

0
0

Super zgodba

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice