0
0

Zunaj se je odvijal deževen in mračen dan. Požar so kmalu za tem pogasili a govorice so se po mestu širile kakor bolan ogaben virus. Na sploh so opravljale Simona in njegovo mati. Emilija je v večini od njih igrala žrtev. Simon jih je poslušal ignorirati a so bile jedke kakor kislina, ki ga bo vsak čas razjedla. Da, res res trpel ko je slišal govorice o tem, da je sam prosil kralja naj to stori. Čeprav je poznal resnico kakor vsi ostali so ga navadne besede žrle bolj kot si mislite.
Minili so trije dnevi od požara in Emilija je še zmeraj negibna ležala v manjšem stanovanju Simonovega znanca, katerega starši so se ponudili, da jim za teden posodijo stanovanje. Njihov najemnih odšel za teden v sosednje mesto.
Skrbelo ga je kaj se bo zgodilo z njo. Ni hotel, da umre. Saj bi se še zmeraj lahko pogovarjala a ne bi bilo isto. Ne bi je mogel objeti ali ji očitati ker je kradla, pa čeprav z dobrim namenom. Vedno večkrat se je sredi noči zbudil ves prepoten in zadihan. Ja, tako je, mučile so ga nočne more. Tako temne in zlobne, da se je prav ustrašil kake misli se lahko pletejo po človekovih mislih.
Njegove matere ni mogel niti pogledati, ko pa sta se videla, je ni mogel niti pogledati v oči. Prejšnji večer sta se dogovorila, da z prihranki ne storita nič še en teden. Verjel je, da se bo zbudila. Zdravniki niso znali veliko povedati le, da ima visoko vročino in še ni mrtva. Nič več. Nič zdravil nič nasvetov le ničvredni nasveti totalnih butlov. Zeliščarka je živela daleč v gozdu. Ni marala mesta zato ni hodila sem a to jutro mu je mati prinesla stekleničko strupeno zelenega sirupa. Zagotovila mu je, da je od tiste ženske in da ge mora Emiliji vliti v pijačo in jo prisiliti piti. Vsaj požirek. Delovalo naj bi v roku treh ur.
Nekaj časa je rabil, da se je odločil ali ji ga bo dal, a kasneje ji ji ga je vmešal v čaj. Minili sta že kaki dve uri od tega.
Emilija je bila čisto prepotena. Čutila je kako so ji po obrazu spolzele kapljice znoja. Borila se je, borila se je proti smrti, ki je svoje dolge roke stegovala k njej in jo vabila v večni mir a Emilija se ji je upirala. Bolelo jo je, čisto vse. Ni znala določiti koliko časa je minilo od takrat, ko ji je po grlu spolzela vroča tekočina. Ščemelo jo je v trebuhu in v glavi ji je brnelo in za trenutek bi z veseljem odšla v svet mrtvih a potem se je spomnila na vse njene ljube in vse pustolovščine, ki jo v življenju še čakajo in tega se je oprimila in spomine je uporabila za odriv.
Kar na enkrat je je v pljučih začutila pekoč občutek. Kakor strela z jasnega se je dvignila pokonci, kakor, da bi se zbudila iz najhujše nočne more. Simon je vstal kakor,, da je na fedrih in še preden bi se Emilija lahko zavedla kje je je začutila njegov topli objem.
Naslednje pol ure je bilo govora o preteklih dogodkih in Emilija ni mogla verjeti njegovim besedam: „Da bi mati, da bi nama mati to zamolčala?“ Simon ji je le pokimal v potrdilo. V mislih ji je divjal vihar. Kaj bodo? Kje bodo živeli? Kaj je s Klaro? Od vseh teh misli jo je začela boleti glava. Sedla je na posteljo, na kateri je spala že tri dni in se prijela za glavo, kakor, da bi to lahko rešilo vse njene težave. „Glej, nisi še čisto pri sebi. Materi bom sporočil, da se juti dobimo na tržnico pri kipu kralja, kjer se bomo pomenili, sedaj pa zaspi.“ a še preden je stavek dokončal je Emilija že sladko spala.

Ta del je malce krajši od ostalih a upam, da je vseeno bil dober. Hvala vam vsem za lepe komentarje iz prejšnjega dela.

Lp Alison

0
0

wow! full dobr!

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr

0
0

Fulllll dobrooooo

0
0

Hvala vsem trem 🙂

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice