0
0

Tržnica je bila precej polna, saj je tisti edini dan v mesecu, ko so trgovci pripeljali novo blago s krajev preko morja. Emilija in Simon sta vijugala med stojnicami. S pogledi sta iskala Samanto, njuno mati. Kip kralja, je bil postavljen v srcu same tržnice. Sam kralj, se je imel za čudovitega vladarja a redko kdo je mislil enako. Davki so se vedno bolj dvigovali in ljudje so vedno bolj stradali. Njihovo kraljestvo je bilo ogromno.
Grad je obkrožalo mesto Ardanos. Ogromno mesto ji je bilo dom do pred dvema leti, ko ji je babica umrla in so se odločili iti v bolj miren kraj.
Očetu seveda ni preveč ustrezalo, zaradi službe in tudi mati tega ni hotela a so morali. Njihova hiša v Ardanosu ni bila zares njihova, najemali so jo in nekega dne je lastnik povišal najemnino, da je niso mogli redno plačevati in tako so pristali na cesti.
Tudi kmetija ni bila najboljši nakup saj je bila predraga za podrtijo, ki so jo dobili v last. Polno truda in denarja so morali vložit vanjo tako, da je njihov proračun trpel.
Ardanos so na dolgo in široko obkrožala polja in njive. Mejo okoli Ardanosa so imenovali kar podeželje. Prepleteno je bilo s nekaj manjšimi gozdički. Podeželje so obkrožala še tri mesta, ki so bila manjša od Aradnosa a so vseeno bila velika in med njimi so bila manjša mesteca, ki niso bila dosti več kakor vasice. Bila so tako brezvezna, da jim niti imen niso dali, zato so se imenovala na primer, Vas južno od Danosa. Danos, tako se je imenovalo eno od treh velikih mest.
Samata je sedela na klopci poleg kipa in ko ju je zagledala je njeno žalostno srce naredilo premet. Njena hči jo je gledala z razočaranjem in jezo. Sploh se ni zavedala, kako lahko ji je bilo brati z obraza, razen, ko se je zaprla vase in je vse kar si lahko videll navaden brezizrazen obraz. Takega pogleda ni videla že od smrti babice. Zadržala se je, da jima ni stekla v objem.
A še preden bi ju lahko pozdravila je za njima opazila moškega v opremi vojaka. Videti je bilo, kakor, da vesta, da jima sledi, kakor, da bi ga onadva pripeljala. Srce ji je začelo močneje biti in zaskrbelo jo je, kaj se dogaja.
„Samanta, danes zjutraj nama je ta stražar potrkal na vrata. Kralj zahteva vračilo posojila za kmetijo,“ ji je namesto pozdrava najavil Simon. Nikoli je ni klical po imenu in to jo je le še bolj razžalostil. In tako je še tisti mali plamenček upa v njenem srcu uplahnil. Na njegovem obrazu je videla skrb in takoj je vedela, da ga nista prostovoljno pripeljala sem. „K-koliko?“ je vprašala zaskrbljeno. Visoki stražar, ki se je razgledoval okoli jo je zdaj pogledal: „Kralju dolgujete sto zlatnikov.“
Samanta je obstala. Počutila se je kakor, da bi ji kdo primazal tako klofuto, da bo odtis njegove roke krasil njegov obraz še par let. Stala je tam in buljila v stražarja. Šele, ko so vsi že mislili, da je izgubila dar govora je šepnila: „Ampak mi nimamo toliko. Vse, kar lahko dam kralju je trideset zlatnikov, staro oslico in kravo, dajte nam še dva meseca, da zberemo denar.“
Stražar je skomignil: „Moja naloga je, da za kralja prevzamem vaš dolg, če pa ga ne dobim, imamo posebne ukrepe.“
Srce ji je divjalo. Vedela je kaki so ukrepi. „M-m-mi nimamo toliko denarja.“ Stražar je skomignil: „Potem pa žal,“ še preden je dokončal stavek sta Simon in Emilija imela na rokah svetleče lisice „moram upoštevati ukrepe.“ Tudi njej je nataknil lisice le, da te niso žarele. Nihče na tržnici ni niti ošinil dogajanja. Bilo je povsem običajno, poleg tega so vsi bili tako zagreti v nakupovanje,m da niso imeli, časa, da bi sploh opazili kaj drugega od lepih reči na stojnicah.
Emilija je stisnila pesti, ko je je kar naenkrat stresla elektrika. „Raje ne poskušaj uporabljati svojih coprnij, ker se bo zgodilo vedno eno in isto.“
Samanta je nemočno stala pred svojima otrokoma. Včasih se ji je zazdelo, da ne more zaščititi tistih, ki jih ima zares rada in zdaj bodo trpeli zaradi nje.
„Žal mi je, „ je dahnila svojima otrokoma in res ji je bilo a le to, le besede niso bile dovolj, da bi ubežali grozni usodi, ki jih še čaka.
Pomislila je na Klaro, njeno prekrasno deklico, katero ji jo je smrt iztrgala iz naročja. A le sama je kriva, da je ni dovolj močno držala.
Neba ni krasilo sijoče sonce, polno upa na boljše življenje temveč temni oblaki. Oblaki, ki so bili tako temni kakor njene trenutne misli. Ni se upirala, ko jo je stražar posadil na voz. Počutila se je tako nemočna kakor prikazen. Simon je v njej iskal upanje a tokrat, ga na žalost v njej ne bo našel. Emilija, pa se je zaprla vase. Noge je stisnila k sebi iz z pogledom strmela v prazno. Kakor, da bi pozabila zakaj je vredno živeti.

Lp Alison

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr pišeš 🙂 nadaljuj

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice