0
0

Minili so meseci odkar so Emilijo in njeno družino odpeljali od njihovega domačega mesteca. Kraja kamor so jih odpeljali ni bila vesela. Ko ji je tistega groznega dne stražar nadel lisice je trajalo skoraj pol ure dokler se ni spremenila v svojo pravo obliko. Ja, nihče, razen njenih domačih ni vedel kako je v resnici videti. Kar tako med vožnjo so njeni rjavi lasje postajali vedno bolj temnejši, dokler niso postali tako zelo črni, da bolj ne bi morali biti. Ko je dvignila pogled je Simon opazil, da so tudi njene oči postale strupeno zelene. Za konec pa so ji črne konice las pozeleneli z istim odtenkom njenih oči. Njena polt ni bila več bleda a je malo bolj porjavela. Ja zato nikoli ni kazala svojega pravega videza.
Za razliko od nje je Simon imel pepelnato sive lase, bledo polt, kakor duhovi in oči skoraj tako črne kakor je imela njegova sestra lase. Sam se ji mogel skrivati a njegova sestra si je vsako jutro nadela lažno obleko v kateri ljudje niso s prsti kazali nanjo.
Čarniki le redko podedujejo kaj po svojih prednikih. Večinoma jih zaznamuje njihov dar. Pri kakem tretjem letu se preobrazijo čisto počasi, približno takrat se ugotovi, da so Čarniki.
Občutek je imela, da je že več let zaprta v teh zatohlih prostorih v katerih je smrdelo po truplih. Sploh se ni več morala spomniti kaka je sončna svetloba in kakšen je sveži zrak. Pogrešala je celo svojo slamnato posteljo. Odkar je s Simonom poskusila pobegniti iz rudnika so ju ločili. Njo so vtaknili v rudnik zlata, Simona pa v rudnik srebra. Že kaka dva meseca ga ni videla, prav tako njene matere, katero so poslali delati na polja. Oh, koliko bi Emilija dala, da bi polja dodelili njej.
Vedela je kako zelo trpi Simon. Tukaj je umrlo toliko duš, da se jim je Simon mogel upirati. Vrtale so vanj in zato je zanj bilo to toliko huje.
Enkrat, ko stražarji niso gledali je Emiliji s krampom uspelo razbiti verigo, ki je držala čudno stvar podobno zapestnici, ki je bila iz takega materiala kakor tiste lisice. Ker zapestnica ni hotela dol jo je Emilija malo obdelala s krampom, da je čudna zadeva ugasnila in je spet imela svoj dar nazaj. S tem, da je na poti ne namenoma ubila stražarja je prišla celo ograde, ki jih je omejevala a so jo čisto pred vrati ujeli in to le zato, ker se je zapestnica na njenem gležnju spet prižgala in jo je pošteno stresla.
Še zmeraj ima brazgotino na tistem mestu. Večina ljudi v rudniku se je boji a neka ženska, je bila tako prijazna, da ji je rano oskrbovala. Mesec kasneje je slišala, kako je ženska umrla od preveč napora, njeno telo preprosto ni zmoglo.
Od tistega pobega naprej jo nadzirata dva stražarja, ki imata zelo dobro nabrušene sulice. Kakor vsak dan, ali noč, saj sploh ni vedela, je kopala zlato. Ni se menila za krike iz sosednjega rova, pa čeprav jo je žrlo, da ni mogla pomagati. V rudniku so bili bolj običajni od obrokov.
Ker se je za trenutek vstavila, da bi odpočila jo je eden od stražarjev zbodel v ramo. Niti pisnila ni. Samo vdihnila je smrdeč zrak in se usmerila na to, da ni stražarju zarila krampa v njegov grd obraz.
Čez več ur so ji prinesli neko kašasto stvar, ki je imela okus po blatu in ji natočili pol kozarca vode. Kmalu zatem so v rudniku zaprli luči in sama se je zvila v klopčič in zaspala ne trdih, umazanih tleh. Stražarji so se nato zamenjali z tistimi, ki so imeli nočno izmeno.
Nekdo jo je stresel za ramo in tako se je zbudila, no v bistvu je le odprla oči saj ni mogla spati. „Dobili ste obisk, prosim sledite mi,“ ji je rekel nek stražar, ki ga je prvič videla. Preskakovala je ležeča telesa dokler nista prišla na plano. Navdušeno je vonjala svež zrak in z očaranjem je strmela v mesečino, ki jo je na zemljo spuščala sijoča luna. Stražar, ki jo je odvedel ven se je je očitno bal saj je ves čas stopal meter pred njo.
V mali kolibi nasproti vhoda v rudnik sta vstopila. Koliba je bila čisto drobna in radovedna j bila kdo jo je prišel obiskati. Vsi njeni sorodniki so bili ujeti v tem peklu, tudi njen oče, ki so ga teden za njimi pripeljali in ga vtaknili na dno rudnika. Pred kakim tednom ji je eden od stražarjev prišel sporočit njegovo smrt. Na njeno presenečenje pa je za leseno mizo sedel princ. Prav zares. Priklonila se mu je tako globoko, da je bilo videti, da je to izraz posmeha, sovraštva in vsega kar je kipelo v njenem shiranem telesu. Tako močno si je želela, da bi izbrisala ta prešeren nasmeh z njegovega obraza. Umazane dlani je stisnila v pesti, ko ji je z nasmehom pomignil naj se usede. Prednjo je potisnil pladenj z kosom kruha in kozarec mleka.
Ozrla se je okoli sebe. Kaj jo bodo zdaj zastrupili, so bile njene edine misli ob pogledu na obrok, ki bi ji zdaj zares prijal. Princ ji je v dokaz odlomil kos kruha in ga je pojedel: „Zdaj verjameš, da te na nameravamo zastrupiti?“ „Če bi bil strup še tako učinkovit, bi trajalo, kake pol ure, da bi se slabost sploh pojavila.“ Jezno ga je pogledala a se obroku ni mogla odreči, zato je hitro popustila in navalila na hrano.
„In kaj vas je prineslo sem?“ je vprašala princa s polnimi usti. „Zate imam predlog a raje najprej pojej.“ Ni se upirala njegovemu predlogu. Z veseljem je pojedla še eno žemljo, ki jo je princ, ukazal prinesti in potem še eno, dokler se ni najedla do sitega. Niti malo se ji ni sanjalo, kake novice ji je prinesel princ.

Hvala za vaše komentarje. Upam, da je zgodba dobra. Vesela bi bila kakega nasveta ali komentarja na moje pisanje. 🙂

Lp Alison

0
0

Fulll dobro cim prej nadaljuj

0
0

full dobr sem brez pripomb 🙂

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice