Odgovorjeno
1
0

~Ella~

“V kateri dom želite iti?” je nenadoma kot strela z jasnega vprašal Sirius.

Malo sem pomislila in nazadnje rekla: “Najraje bi šla v Gryffondom, a če bi mogla zbirati med drugimi domovi bi izbrala Drznvraan.”

Naslednja je spregovorila Lily: “Isto kot Ella.”

“Mogoče moja družina res pričakuje, da bom postal Spolzgadovec a me iskreno to kar malo odbija. Raje grem v Gryfondom, kot da gnijem tam z tistimi usekanimi Spolzgadovci,” je prijavil Black, zaradi česar sem si očitala, da imam tako obupne predsodke.

“Meni je vseeno, samo da bom s prijatelji,” je dejal James in s pogledom neopazno premeril Lily, ki so se ji v oči ujeli sončni žarki, zaradi česar je bila videti še očarljivejša.

“Gryfondom,” je rekel Remus, Peter pa je v odobravanju pokimal.

Vedela sem, da bo danes poseben dan. Počasi smo se spoznavali ter klepetali o vsem živem in mrtvem, ko je naenkrat vlak ustavil. Držali smo se skupaj in skupaj z ostalimi prvošolčki odšli za orjaškim Hagridom. Prišli smo do jezera, kjer so bili čolnički. Ker smo bili med zadnjimi, sta bila tam le še dva čolna; eden z enim dekletom in dvema fantoma, ki sta o nečem govorila, ter drugi s precej tihim dekletom. Lily, James, Sirius in Peter so bili na onem drugem tako da sva z Remusom odšla k prvemu. Čolniček nas je odpeljal proti Bradavičarki. Naprej je vse potekalo tako, kot mi je opisal oči. Bradavičarka je oddajala pozitivno energijo in občutek magije v zraku. Z Remusom sva sedela v tišini, le da sem jo jaz izkoristila za občudovanje Bradavičarke, on pa je živčno pogledoval proti sosednjemu čolnu, ki nas je prehiteval. Izgledal je zaskrbljen.

“Vse bo v redu,” sem rekla in položila roko na njegovo ramo. Čez nekaj časa se je le pomiril in se obrnil proti meni.

“Hvala Ella,” je rekel.

“Ni zakaj. Vedno se lahko obrneš name,” sem mu odvrnila.

Kmalu smo vstopili skozi veličastna vrata Bradavičarke. Odšli smo po stopnišču naravnost v Veliko dvorano, kjer je imel Dumbledore svoj veličasten govor.

Kmalu smo imeli pred seboj klobuk Izbiruh, ki nas bo določil v enega od štirih domov; Pihpuff, Drznvraan, Gryfondom, Spolzgad. Vsi moji prijatelji so prišli v Gryfondom. Jaz sem bila na vrsti takoj za Lily.

“Inteligenca, pamet, pogum, hrabrost, čustvenost, odprtost, radovednost… Imaš veliko talentov, mlada dama. Nekoč iz tebe še nekaj bo… Kam naj te dam… Bi raje šla k prijateljem ali naj te dam v Drznvraan?” je blebetal klobuk. Večine kar je rekel sem preslišala, a pri nečem sem si bila na jasnem; Nikoli ne bom mislila le nase. Klobuk mi je očitno bral misli in zakričal, da se je razleglo po celi dvorani: “GRYFONDOM!”

Pomislila sem: ‘To ga morajo pa res boleti glasilke.’ a v naslednjem hipu sem zdirjala k prijateljem. Za seboj pa sem zaslišala hehet in besede: ‘Prav sem odločil.’ Po začetnem šoku, me je preplavila sreča in olajšanje. To je bila ena od stvari, katere sem se najbolj bala.

Z Lily sva se objeli, potem pa počakali, da so poklicali in poslali v domove tudi druge. V Gryfondom je prišlo še par deklet in fantov potem pa so prenehali s klicanjem in hip za tem so se mize šibile pod težo okusne hrane in izvrstne pijače.

Fantje so si vmes nekaj šepetali, midve z Lily pa sva se smejali šalam, ki sva si jih pripovedovali. Mislim, da je bil to eden tistih dni, ko se mi je zdelo, da bolj zadovoljna in srečnejša ne bi mogla biti. Po večerji nam je prof. McHudurra razdelila urnike in nas pozdravila v našem novem začasnem domu. Tudi ona je bila nekaj posebnega.

Moj urnik je vseboval letenje na metli, obrambo pred mračnimi silami, uroke in napoje.

V sobi sem pristala z Lily zraven pa sta bili še Lavender in Rose. Kakor se je izkazalo je bila Rose oseba, ki je mlade parčke zavohala na sto kilometrov in je celo popoldne z Lily razpravljala o Jamesu. Rose je bila srednje višine in zelo prikupna. Imela je dolge, na roza pobarvane lase, ki jih je nosila v spetem čopu iz katerega ji je na vsaki strani obraza ušel majhen pramen las. Njene oči so bile temno modre barve a njen izgled ni pokazal njene osebnosti.

Lavender je bila pametna in zaščitniška. Tisti ki bi kogarkoli opravljal v njeni bližini, verjetno ne bi bil več dolgo živ (upam, da veste, da je to hec. Ampak nahrulila ga pa bi, o tem ni dvoma). Prav tako kot pri Rose je tudi njen karakter dobro skrit za videzom pridne in tihe učenke. Njeni temno rjavi lasje so ji segali malo čez ramena, a so po naravi tako zelo nakodrani, da če bi jih raztegnil, bi ji segali do pasu. Njene oči so tako temne, da ne ločiš zenice od šarenice, a dobrota, ki jo skriva v sebi in jo je našla na razvrščanju v domove, je bila čisto nasprotje temu. Vesela sem, da jih imam za cimre. Z njimi mi nikoli ne bo dolgčas.

Zvečer sem razpakirala stvari iz kovčka potem pa iz dolgčasa odšla proti Gryfondomovi dnevni sobi. Sedla sem na zofo ob kaminu in se tako zatopila v misli, da nisem slišala, ko je nekdo sedel na zofo nasproti mene. Šele ko sem slišala, da na stopnišču nekdo govori, sem se zbudila iz zasanjanosti. Nasproti sebe sem zagledala Remusa, ki je zrl v ogenj, ki je pojenjal, ravno tako kot jaz ne malo prej. Stopila sem po drva in jih vrgla v kamin, da toplota in svetloba, ki sta prihajali iz njega ne bi ugasnili.

V tistem sem slišala krik in stekla do stopnišča. Tam sem videla Lily, ki je jezno merila Jamesa. Dvignila sem obrv in prekrižala roke na prsnem košu. Moji sumi so se uresničili, ko ga je Lily nadrla: “Pa kaj je s tabo?! A maš problem?! Če ga maš se lepo spelji od tu, ker si jih boš nakopal še več!” Z vsako besedo, ga je bolj divje prebadala s pogledom. Če bi pogledi lahko ubijali, bi bil James že davno mrtev.

A njega to očitno ni motilo. Videlo se je, da ga je Lily dobro utišala, ravno tako pa je bilo opazno, da se naslednjič zlepa ne bo vdal. V tistem hipu je od zadaj prišel Remus in Jamesa kolikor je hitro možno spravil proti njihovi sobi. Preden sta čisto izginila iz mojega vidnega polja sem Jamesu zakričala: “Še enkrat jo spotakni, pa boš račune ravnal z MANO!” Lily pa se je čim je odšel zrušila po stopnicah. Vedela sem, da je Lily nežna dušica in ta kreten bo videl, kaj se bo zgodilo, če se pred njo postavim jaz, ki pa me ni strah uporabiti palice. Komaj sem čakala, da se naučim kakšnega uporabnega uroka in se sama v sebi smehljala.

Lily sem pomagala v sobo, potem pa sem stekla k starejšim dekletom in eno od njih prosila, če lahko pomaga moji prijateljici, ker jo je eden od fantov spotaknil in težko hodi. Pokimala je, pograbila palico potem pa stekla za mano. Ko je vstopila je stopila h Lily in ji povedala, da ji bo pomagala ter da izgleda, da ima zlom. Pomirjujoče se ji je nasmehnila, kar jo je delno pomirilo. S palico je zamahnila in rekla: “Episkey!” Lily je zamižala, potem pa premaknila nogo in skočila na trdna tla. Dekle se je zarežalo in reklo: “Mimogrede, ime mi je Isla. Vedno se lahko obrnete name, če pa me ne bo v bližini, lahko greste h madam Pomfrey, ki dela na bolnišniškem oddelku.” Tudi me smo se predstavile potem pa je Isla odšla, me pa smo se utrujene zavlekle v varno zavetje postelje.

P. S.: Za tiste, ki ne vedo kaj pomeni 2.1; V tem primeru 2 pomeni DRUGI DEL 1 za njo pa PRVEGA DELA. Upam, da vam je zgodba všeč, saj vsaka spodbuda taka in drugačna vsem pisateljem polepša dan.

Najboljši odgovor
0
0

Komaj čakam nov del.
lp.
🙂

Najboljši odgovor
0
0

Tudi jaz, in tu in na Wattpadu 😉

Najboljši odgovor
0
0

Ful si se dobro spomnila!!

0
0

Hvala vsem! Zelo sem vesela, da vam je všeč 😉

0
0

Tudi meni ke zeloooo všeč!

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*