4
0

Evelyn je gledala v telefon in počasi hodila po desnem delu ceste. Njeni temno rjavi lasje so ji zakrivali del njenega okroglega obraza. Ljudje, ki so hodili mimo nje, so se ob pogledu nanjo nasmihali in nadaljevali svojo pot. Vsak jo je pogledal in videl njen bled obraz.

In vsi so ga pozabili, ko so odšli naprej.

Ona ni želela dvigniti pogleda. Ni želela, da bi videli, da so njene nekdaj zelene oči postale črne. Ni želela, da bi jo poslali med ‘ostale’.

Prav danes je pozabila vstaviti zelene leče in to je krepko obžalovala. Čim prej je želela priti domov, v zavetje svoje sobe, kjer nihče ne bi mogel videti njenih črnih oči.

Pospešila je korak. Kdaj pa kdaj je z leve strani ceste zaslišala obupane krike, vendar jih je ignorirala. Ob vsakem od njih se je sicer zavedala, da bi bili lahko njeni, vendar je poskušala to misel odriniti na stran.

Še dobro se je spomnila, kako se je vse skupaj začelo.

***

»Evelyn?« Majhen, debelušen fantek je vstopil skozi odprta vrata v sobo svoje starejše sestre. Le-ta je bila ravno sredi ene od premnogih iger, ki jih je izredno rada igrala.

»Kaj je?«

»Lahko gledam, kaj igraš?«

Malo je pomislila, nato pa je prikimala. Fant je prisedel k njej. Ni bil starejši od deset let.

»Kaj pa igraš?« »Majora’s mask.« »Ne igraš tega že dva tedna?«

Evelyn je bratca prijateljsko potrepljala po hrbtu.

»Ta igra zahteva malo dlje časa. Poleg tega pa je sploh ne igram vsak dan.«

Tako sta sedela drug zraven drugega pred ekranom in čakala, da se starša vrneta iz službe.

»Max?« »Ja?« Evelyn je ustavila igro.

»Si lačen? Jaz grem dol po nekaj hrane. Boš ostal tukaj?« Prikimal je. »Obljubiš da ne boš ničesar razbil?« Spet je prikimal in se široko nasmehnil.

Rjavolaska je odšla po stopnicah dol v kuhinjo, ki je bila v istem prostoru kot dnevna soba. Ura je bila pet in staršev pred sedmo ni pričakovala doma.

Televizija je bila pri njih vedno vklopljena, tako da so lahko kadarkoli spremljali novice iz vsega sveta. Tako je Evelyn medtem, ko je po hladilniku brskala za hrano, kdaj pa kdaj pogledala tudi v osvetljen ekran.

In nato je na ekranu zagledala tisto, kar jo je sedaj strašilo že dve leti.

Bilo je novinarsko poročilo o nenavadni deklici iz Kanade. Stara je bila sedem let in njene oči so pred več meseci postale črne, vendar takrat temu niso namenjali posebne pozornosti. Sedaj so se obupani starši obrnili na zdravnike, le-ti pa niso znali pomagati.

Nato so pokazali njeno sliko in Evelyn je iz rok padla pločevinka Fante, ki jo je maloprej našla v hladilniku.

Dekle je imelo črne oči. Ampak to ni bilo najhuje. Po rokah je imela LUKNJE. Koža na obrazu se ji je razkrajala. Razpadala je pri živem telesu. Kožo okoli oči je imela vneto od večurnega joka.

Sliko so umaknili in prikazala se je novinarka, ki je na hodniku bolnišnice z mikrofonom silila k očetu nesrečne deklice.

»Kdaj ste opazili rane na njenem obrazu?« Novinarkin visok glas je odmeval po bolnišnici.

»Šele danes zjutraj. Zbudila naju je z nečloveškim krikom in ko sva pritekla k njej, sem na lastne oči videl, kako se ji je koža odlupila z levega lica!«

»Zakaj se niste z zdravnikom prej posvetovali glede njenih črnih oči?«

»Najina Sarah si ni želela k zdravniku. Tako ali tako pa je videla normalno in nič je ni bolelo. In… Sarah…«

Moškemu so se v očeh zalesketale solze. Obrnil se je stran od kamere in si z dlanmi zakril obraz. Novinarka se ga je usmilila in besedo predala studiu.

Evelyn se je sesedla poleg televizije in šokirano poslušala, kako se je voditelj oddaje pogovarjal z zdravnikom. Nikdar ni dobro prenašala krvi, zato je omedlevala ob vsaki grozljivki ali pa pred laboratorijem, ko je morala na pregled krvi.

In nato je zaslišala Maxa zakričati v kopalnici.

Stekla je po stopnicah in vdrla v kopalnico. Max se je prestrašeno obrni k njej in se zazrl vanjo z črnimi očmi. Nato je omedlela.

***

Od tega sta minili že dve leti. Vmes se je je ogromno spremenilo in njen brat je imel to nesrečo, da je bil eden od prvih petih, ki so jih poslali med ‘ostale’. Star je bil devet let in Evelyn bi takrat naredila vse, da bi namesto njega poslali njo.

Tako ga je pogrešala, čeprav je vedela, da ga ne bo nikoli več videla.
Natanko pet mesecev po tem so njeno družino namreč obvestili, da Maxa ni več.
Bila je vesela, ker ji ni bilo treba gledati njegovega trpljenja.

Telefon je pospravila v žep in pustila solzam, da so ji spolzele po licih. Jezno se je ustavila pred vrati njihovega stanovanja in jih že želela odpreti, ko si je premislila. Odpravila se je naprej.

Kmalu po tem, ko so prvih pet poslali med ‘ostale’, se je po celem svetu razvedelo za kaj pravzaprav gre.

Bila je nekakšna bolezen, kakršne svet do sedaj ni videl. Karkoli jo je že povzročalo, se je prehitro spreminjalo, da bi lahko naredili cepivo in ga uničili. Bilo je neozdravljivo in ko si bil enkrat okužen, si bil obsojen na smrt.

Zdravniki niso izdali imena bolezni, kar je bilo čudno samo po sebi, vendar so imeli verjetno razlog. Tako so ljudje zanjo začeli uporabljati precej neizvirno ime: Tisto.

Tisto se je prenašalo z dotikom in ni imelo dolge inkubacijske dobe. Od okužbe do izbruha same bolezni so minile manj kot štiri minute. Tako je imela Evelyn še srečo, da se svojega brata ni dotaknila kasneje, ampak ravno dosti prej, da se ni okužila še sama.

Njen brat bolezni ni dobil od nekoga drugega, ampak je bil eden od prvih nesrečnežev, ki so postali prvi prenašalci Tistega.

Nihče ni vedel, od kje je Tisto prišlo. Nihče ni vedel, ali je bil vzrejen v laboratoriju ali je narava odločila, da bo človeštvo pokončala na tako krut način. Nihče ni vedel, če se bo Tisto sploh kdaj ustavilo.

Tako je po svetu zavladala panika. Deklica iz Kanade je bila namreč v teh pet mesecev, kolikor je minilo od njene okužbe do smrti, v stikih z ogromno ljudi. Veliko od teh je kasneje odpotovalo na počitnice v Evropo in Azijo, kjer se je vse skupaj širilo na prej. V petih mesecih je bilo okuženih preveč ljudi, da bi lahko širjenje bolezni ustavili. Vsi okuženi so dobili črne oči in se posvetovali z zdravniki, vendar oni niso znali pomagati.

Človeštvo je začelo ukrepati prepozno.

Takrat so uvedli posebno pravilo, ki se ga morajo držati vsi: po desnem delu cest lahko hodijo samo zdravi ljudje. Bolnim so prepustili leve dele cest.
Med njimi so vsepovsod zgradili tudi nizke zidove. Promet po celem svetu se je ustavil. Ni bilo več mogoče dobiti ničesar, kar ne bi bilo pridelano in narejeno v domači državi. Ničesar iz tujine. Ustavili so tudi pošto. Zaprli so vse ustanove. Zdravi ljudje so vsak mesec dobili tisoč evrov, da so lahko pokrili mesečne stroške in kupili hrano za prihajajoč mesec. Bolni so se morali znajti drugače. Če so bili zdravi ljudje kakšen dan posebej prijazni, je preko zidu k njim priletelo kaj hrane. Drugače pa so bili odvisni od propadajočih trgovinic. Denarja jim tako ali tako niso dali.

Če si pogledal čez zid na njihovo stran, se ti je zazdelo, da vidiš taborišče. Če so oni pogledali čez zid k tebi, so videli raj.

Evelyn se je morala na to navaditi tako kot vsi drugi. Črne oči je dobila pred dvema tednoma in od takrat se ni nikogar dotaknila. Sama ni vedela, kako se je nalezla Tistega. Vedela je samo, da ima samo še štiri mesece in pol življenja.

Hodila je po mestu in gledala v tla. Na njeni levi strani so ljudje umirali na ulicah. Med okuženimi je vladala apokalipsa.

In ona še ni bila pripravljena, da jo pošljejo med te shujšane ljudi, ki se bodo prej ko slej razpadli na ulici, vsem svojim sotrpinom na očeh. Želela je umreti doma.

Prišla je do konca ulice. Obrnila se je in začela hoditi proti domačim vratom. Odklenila jih je in obrnila hrbet propadajočemu svetu.

»Doma sem!«

——————————————————————-

Upam, da vam je zgodba všeč. Načeloma sem želela, da se tukaj konča, vendar si je moja mlajša sestrica želela nadaljevanje, tako da boste lahko zgodbo prebrali v dveh delih. 🙂

Lp,
Ona

1
0

Se strinjam s tvojo sestrico. Ta zgodba je fantastična in napeta. Super domišljijo imaš!

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*