6
0

Nihče ni vedel, kdo so v resnici tisti ljudje, ki okužene odpeljejo med ‘ostale’. Nihče ni vedel, kdo jim pove za tiste, katerih oči postanejo črne.

Nihče ni vedel, kako lahko spijo.

Nimajo nočnih mor od mnogih krikov, ki jih spremljajo ves čas? Nimajo mor od vseh osuplih, žalostnih, prosečih obrazov ljudi, ki so človeku, ki ga takrat vlečejo skozi vrata, zares blizu?

***

Rjavolaska je lahko skozi okno ob postelji, na kateri je sedela, videla ogromno ljudi. Vsi so hodili po levi strani ceste in se zgroženo ozrli proti sivemu zidu vsakič, ko je po ulici odjeknil krik.

Zdravi ljudje so se lahko sprehajali naokoli. Nisi pa mogel vedeti, če je nekdo, ki je ravnokar zavil okoli vogala, zares zdrav. Morda je samo skrival svoje črne oči. Morda se je želel samo izogniti svoji neizbežni usodi.
Vsaj poskusil je.

Tako kot Evelyn.

Sedela je na postelji in razmišljala o Maxu. Prezgodaj jo je zapustil. Imel je še toliko življenja pred sabo, še toliko je bilo krajev, ki jih ni obiskal, še toliko ljudi, ki jih ni spoznal. Z Evelyn si je bil bližje kot s komerkoli drugim in še zdaj se ji je v vsaki nočni mori odvrtel tisti prizor, ko so ga odvedli skozi vrata. Šest odraslih moških, oblečenih v grozljive bele obleke, ki so jih prvotno uporabljali za zaščito pred nevarnimi snovmi, ga je odvedlo iz hiše.

Ni pozabila, kako se je s strahom ozrl nazaj in z roko segel proti Evelyn. Evelyn je stegnila roko proti njemu, vendar sta jo starša potegnila nazaj, Maxa pa je eden od moških udaril po roki. Tiho je zaječal in pustil, da so ga odvlekli skozi vrata. Evelyn je samo stala in zrla v odprta vrata. Želela je jokati, vendar solz ni bilo od nikjer.

Od tistega dne je zamerila svojim staršem. Če ji ne bi preprečila, da se poslovi od svojega brata, bi lahko odšla z njim in ne bi… umrl sam.

Že zdavnaj bi lahko zapadla v depresijo zaradi njega, vendar se je uprla misli na to.

Ni smela razočarati Emme.

***

Vse se je zgodilo manj kot teden nazaj.

Evelyn ni imela veliko prijateljev, imela pa je Emmo, sošolko, ki je imela od vsega najraje hard metal. Čeprav je bilo to po njenem mnenju še slabše kot imeti celo šolo sovražnikov. Vendar jo je imela rada, ker ji je lahko zaupala in se imela z njo lepo. Razen ob dnevih, ko je Emma dobila slabo oceno ali pa je bila kakorkoli drugače žalostna. To je bilo približno dvakrat na teden.

Takrat se je preprosto zaprla v svojo sobo, poslušala svojo glasbo in Evelyn je točno vedela, kaj počne, vendar ob takih dnevih ni imela moč, da bi jo pred tem ustavila.

V bistvu je nekje v svojih globinah samo čakala, kdaj bo njena največja zaupnica končala svoje življenje.

To se ni nikdar zgodilo, vendar pa je kruto življenje pokončalo njo.

Prav od nje je izvedela, da veliko okuženih nosi leče. Ni pa pričakovala, da to počne tudi ona sama. Emma se je izogibala vsem dotikom in vsakič, ko jo je želela Evelyn prijateljsko boksniti v ramo, se je umaknila in si šla z prsti skozi svoje živo zelene, komaj do ramen dolge lase.

Komaj dan, preden so prišli ponjo, ji je Evelyn prisegla, da bo šla za njo kamorkoli. Tudi za zidove, ki so bili postavljeni na sredini cest.

In nato so prišli.

Spet tisti moški, ki so odpeljali Maxa. Evelyn jih je zagledala skozi okno in se prestrašeno ozrla k Emmi, ki je sedela na njeni postelji. Ravno sta se učili za jutrišnji test.

Evelyn je mislila, da bodo pozvonili pri sosedih. Ampak niso.

Ko so se ustavili pred njihovimi vrati, je Evelyn odskočila od okna in prestrašeno objela Emmo, preden bi se le-ta lahko umaknila. Komaj sekundo kasneje je dekle s pobarvanimi lasmi skočilo s postelje in odrinilo svojo sošolko.

»Po mene so prišli. Ostani tukaj, jaz grem dol k tvojim staršem.«

Evelyn ni mogla verjeti. Tudi Emma? Tudi ona mora za zidove? Ostala bo brez vsakega človeka, ki bi mu lahko zaupala?

Stekla je za svojo edino prijateljico in še zadnji hip opazila, kako je Emma slekla jopico in jo zabrisala na tla. Razkrila je vse svoje brazgotine, ki jih je leta in leta skrivala. Nato je pustila, da so jo v kratkih rokavih odvedli ven.

Bilo je grozno mrzlo. Evelyn se je previdno izmuznila mimo svojih staršev in pograbila črno jopico, ki je ležala pred vrati. Pritisnila si jo ne na prsi in pustila solzam, da so si utrle pot prek njenih lic. Usta je stisnila tesno skupaj, da ne bi zajokala na glas.

Najprej Max. Zdaj Emma.

Ni vedela, kako dolgo bo lahko prenašala tako nenadno izgubo edinih oseb, ki so ji v življenju kaj pomenile.

***

Sedela je na postelji, oblečena v črno jopico, in opazovala sliko majhnega, debelušnega fanta rjavkastih las. Nihče ni vedel, da ima to sliko. Ko so ga odvedli so se starši znebili vsega, kar je bilo v Maxovi lasti, da so lahko lažje prenesli, da ga ni več.

Emmine slike so zapolnjevale vse stene njene sobe. Emma pred šolo. Emma v parku. Emma in Evelyn pred kinom. Emma na bazenu.

To sliko je imela čisto ob postelji. Emma je bila na njej zavita v debel pulover, čeprav je bilo sredi poletja, in samo Evelyn je vedela, kaj skriva pod njim.

Njena prijateljica je bila posvojena. Komaj leto po tem, ko je šestletnica prišla k novi družini, se je njen novi oče smrtno ponesrečil pri popravljanju strehe. Od takrat je ni nihče več varoval. Njena najstarejša polsestra se ni več zmenila zanjo. Njen leto starejši polbrat pa ji je iz dneva v dan uničeval življenje. Njena nova mati jo je branila, vendar je imela premalo volje.

Vse skupaj se je ponavljalo dolga leta, in Emma tega ni mogla prenašati. Dokler ni spoznala Evelyn.

Emma in Evelyn. Sami proti svetu.

Emma je vedela, da je njeni prijateljici izguba brata strla srce. Vsak drug človek bi ji pomagal in jo poskušal odvrniti od depresije. Emma tega ni storila. Vedela je, da je dovolj samo, da si enkrat sleče dolge rokave, in njena sošolka niti pomislila več ne bo na to.

Če je Evelyn pomislila, je vedela, da njeno življenje ni bilo slabše od življenja ljudi s Tistim. Imela je vsaj dovolj hrane in streho nad glavo. Nihče je ni pripravil na pomanjkanje. Nihče ji ni napovedal, da bo morala živeti od ostankov. Na ulici. Med trupli. Med ‘ostalimi’.

In bolj kot je razmišljala, bolj ji je postajalo jasno, da bodo prej ko slej prišli tudi ponjo. Zaradi tistega objema.

***

Spet so bili tam. Pred vrati, v belem, s črnim kombijem. Evelyn je točno vedela, kdo je njihova današnja žrtev.

V žep si je zataknila Maxovo sliko, si zapela Emmino jopico in se s solznimi očmi odpravila po stopnicah navzdol, apokalipsi za zidom naproti.

————————————————————-

Upam, da ste uživali. :3
In res upam, da kdo od vas še ni staknil tega presnetega koronavirusa in da zdravi preživljate dneve v karanteni.
Ostanite zdravi!

Lp,
Ona

1
0

Tudi ti ostani zdravo! Res, res dobra zgodba. Ali bo sledilo nadeljevanje?

1
0

Ne lažem, med tem ko sem brala tvojo zgodbo mi je šlo na jok! Morala bi razviti knjigo! Upam da ostali ne zamerite ampak uoam da tvoja zgodba zmaga! Komaj čakam da pride 3. del.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*