Odgovorjeno
2
0

Doktorica Merilon je z mrzlo vodo zmočila papirnato brisačko in jo položila na Sallyino čelo.
“Se vam ne zdi, da sta že predolgo v komi?” je znova vprašala gospa Blues.
“Gospa, morala vas bom prositi, da se pomirite.” je naveličano vprašala doktorica Merilon. “Deklici sta doživeli velik šok. Bili sta priči popolnemi luninemu izenačenju in če naš merilnik bitja srca ne laže, sta deklici kljub temu, da je to čudež, v redu.”
Gospa Blues se je za trenutek zmedla in je usta najprej odprla, jih zaprla in šele nato spregovorila: “Torej… bo moja deklica v redu ali ne?”
“Da, gospa.” Naveličan ton doktorice Merilon se je vrnil in gospa Blues je uvidela, da njena vprašanja nimajo smisla. Sedla je nazaj na svoj stol in previdno opazovala napravico, ki je držala njeno hčerko pri življenju.
“Dober dan!” je nenadoma zaslišala glas za sabo. Hitro se je obrnila in zagledala črnolasega možaka, ki je bil najverjetneje star okrog štirideset let. “Vi ste zagotovo Amanda Blues!” je iztegnil svojo levo roko, na kateri je bilo pet izjemno dolgih prstov.
Gospa Blues je bila malce zmedena, ampak mu je na koncu še sama pomolila levico in jo stresla.
“Neverjetno žal mi je za to tragedijo. Vaša izguba je resnično zastrašujoča.”
“Toda, gospod…
“Recite mi, Viktor.” jo je dopolnil.
“Viktor. Viktor, da. Torej. Gospod Viktor, nobena od mojih hčerk ni pokojna.” je rekla gospa Blues, čeprav je, ko je to rekla, bolj kot druge v to poskušala prepričati sebe.
“Oh, da. Seveda. Tako mi je žal. Nisem vedel, da um… še ne veste.”
Gospa Blues je prebledela. Njena vedno rdeča lica so se spremenila v barvo krede. Njena na široko nasmejana usta, so se povesila in njene noge so se začele tresti.
“Nevem, česa?” je previdno vprašala.
Črnolasi moški je povesil glavo, kot da bi mu bilo nerodno in žal obenem. Potem se je zazrl gospe Blues naravnost v oči in rekel: “Vašo mlajšo hči je danes zjutraj naplavilo na obalo.”
Gospa Blues si je pokrila usta s zadnjo platjo roke. Tresla se je, sopla, drhtela, solze so kar same lile iz njenih oči, ki so postajale vedno bolj omotne. Vrtelo se ji je in bolela jo je glava. Ko je izrekel tiste grozne besede jo je zabolelo v trebuhu. Tako močno, da se je kar sesedla.
“Gospa Blues!” Viktor jo je podprl da ni padla. “Agatha!” je zakričal. Gospa Merilon je pritekla v sobo in mu pomagala dvigniti gopso Blues na eno od postelj v ambulanti, ki še ni bila zasedena.
“Rekla sem, da ji povej, ko bo pripravljena, Viktor.” ga je okarala.
“Vem, gospa, ampak nekaj mi je reklo, da to ne bo še tako kmalu.”

Bilo je temno in Beola ni bila prepričana, če še vedno sanja, ali pa se je samo zbudila sredi noči. Potem je zaslišala poleg sebe smrčanje in začutila je, kako odeja prekriva njeno ohromelo telo. Poskusila je dvigniti glavo, ampak je na sebi začutila žice, ki so jo povezovale z neko napravo, ki jo je zdaj, ko so se njene oči že nekoliko navadile na gledanje, videla. Njen srčni utrip. To je velikokrat videla v filmih, ampak nikoli si ni predstavljala kako grozno in zastrahujoče je videti v resnici.
“Mama!” je rekla kolikor glasno je lahko. Njen glas je bil hripav. Ničesar se ni spomnila. Njen zadnji spomin je bila Sally, ki je ležala na tleh poleg nje. Ostalo je bilo zamegljeno ali pa črno. Ali pa sloh ni obstajalo v njenem spominu. Velika luknja v njenem spominu ji je povzročala grozen glavobol. Prijela se je za glavo, ampak jo je vsak premik tako zabolel, da ji je roka kar sama od sebe pristala nazaj na postelji.
“MAMA!” je poskusila še enkrat. Naenkrat se je prižgala luč in Beoline oči so se počasi privadile na svetlobo. Šolska ambulanta. Ozrla se je na levo in zagledala neko dekle iz drugega letnika, ki jo je Allan uročil z kletvijo. Beola se je začela spraševati, če si bo ubožica sploh še kdaj opomogla. Nato se je ozrla na svojo levo in zagledala Sally. Tako kot tista punca iz drugega letnika (in verjetno tudi ona do pred desetimi minutami) je tudi Sally nepremično ležala na hrbtu in se povezana z neštetimi nitkami in cevkami borila za življenje.
“Oooo! Ti si bila, kajne?” naenkrat je Beola nad sabo zagledala znan obraz.
“Doktorica Merilon?” je začudeno vprašala Beola. Gospa Merilon je vedno izgledala popolno. Njeni prečudoviti svetli lasje so bili vedno lepo počesani. Na sebi je imela skoraj vsak dan nov kos oblačila, ki ga je potem skrila za svojo belo haljo. Viseči uhani, so bili za njo kot za Beolino mamo kava ob pol devetih; navada. Tokrat ni imela na sebi nič od tega. Njeni lasje so bili speti v neurejen čop in uhajali na vsaki strani. Uhanov ni imela, umazane trenirke in zmečkana majica, pa so izgledale kot iz sejma za staro šaro. Ni bila naličena in pod očmi so bili veliki podočnjaki.
“Leži in se ne premikaj, draga.” reče gospa Merilon.
“Kje je moja sestra?” vpraša Beola.
“Draga, ali ne bi najprej malo počila, pa se bova potem pogovarjali?”
Beola se je s sunkom dvignila in zabolelo jo je njeno celotno telo. Doktorica Merilon je zakričala in se s sunkom dvignila iz stola.
“Kje je moja sestra?” je še enkrat vprašala Beola. Od bolečine je drgetala, ampak se ni vlegla nazaj.
“Prav, prav, ti bom povedala. Samo lezi, prosim te Beola!”
Beola je legla nazaj na posteljo. Naslonila se je na blazino in poskušala misliti na kaj drugega. Ampak ni šlo. Nek del nje je dobro vedel kaj čaka.
“Beola, ljubica. Tvoja sestra je… um… mrtva.”

Najboljši odgovor
0
0

superr 🙂
in ugotovila sem da je samo ena oseba je umrla

Najboljši odgovor
0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr

0
0

Hahahaha točno tako.

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice