0
0

»Ti je uspelo?« je dahnil, še preden je dobro zaprla vrata. Od poldneva do večera so jih vedno skrbno zatesnili. Že brez tega je bilo v hiši dovolj vroče, če pa je vročina vanjo butnila še od zunaj, je bilo v njej naravnost neznosno. Da ne omenjamo mušic, komarjev in ostalega mrčesa, ki se je v tem letnem času z veseljem selil v notranje prostore in ponoči ljudem uživaško pil slastno kri.

Vsake toliko so sicer odprli okna ter vrata in skozi hišo spustili prepih. Tako je bilo v njej lažje shajati. Manj trpeče je bilo tudi zaradi ogromnega kostanja, ki se je na levi strani hiše s koreninami na življenje ali smrt držal suhe zemlje. Na streho je metal svojo gromozansko senco in jih jo ščitil pred pekočim soncem.

»Kupiti konec mesa in v knjižnici izbrati knjigo se ne meri s smrtnim bojem za preživetje,” je nekoliko nejevoljno pripomnila. Tamar je njen sprehod namreč enačil s pogumnimi viteškimi dejanji.

Pa saj ji je lahko. Pot ji je s čela kapljal v oči. Obleko je imela na hrbtu vso vlažno in komaj je čakala, da se bo lahko oblekla v kaj lahkotnejšega. Toda o tem je lahko le sanjala. Za ženske se ni spodobilo kazati kože. Kratka obleka torej ni prišla v poštev, vsaj dokler je v bližini mama, ki je bila glede takih nenapisanih norm še posebej zoprna.

Najraje od svojih oblek je imela tisto najtanjšo, sešito iz odvrženega blaga. Bila je umazano sive barve, a na nek čuden način se ji je prilegala, še posebej zelenim očem. Segala ji je do kolen. Navadno jo je nosila ponoči. Zdaj, ko je bilo tako vroče, jo je rada oblekla tudi sredi dneva. Pod njo je prijetno pihljalo in ji hladilo stegna pa tudi trup, saj je bila obleka že sama po sebi ohlapna. Zrak se je tako izpod kolen prebijal skozi ovratnik in ji hladil ude.

»Najbrž res. Če nisi šepavec,« se je pošalil.

Zdaj se je pomaknil nekoliko vstran, stopalo ali dve stran od vzhodne stene, in ji namenil rahlo otožen pogled. Prej zakrit obris glave, ki je zrl skozi okno, je ji zdaj ostro zavrtal v oči. Njegova podoba je bila drugačna. Obraz je imel čudno zakrivljen, na nekaterih koncih napet, na drugih skrajno zabuhel.

Sicer popoln obraz je bil zdaj izrazito nesimetričen.

Košara ji je zaradi presenečenja skoraj padla iz rok. Zadnji hip jo je ujela za ročaj in jo naglo odložila na tla. Nekoliko hitreje je zadihala. Čudno, kajti takih pripetljajev je bila že dobro vajena.

»Še poldne ni, pa si že tak, kot da bi te pohodil vol,« se je jezila. S sicer lepega obraza je izstopalo črno oko, otekla ustnica in rdeča marogasta lisa na licu. Po vratu je imel še nekaj sledi boja, vse od blata pa do krvavih površinskih prask, katere ne bi smele voditi v okužbo.

Skomignil je z rameni, ona pa je bila vsa zaripla v obraz.

»Kdo?«

»Kot običajno,« je prhnil, kot da bi bil pretep zgolj nadležna muha, ki se človeku zaletava v čelo. Enya pa je bila besna. Prisegla si je, da bo naslednjič slaboumneže nalomila z golimi rokami. Najbrž je bil krivec Flynn in njegova tolpa. Kdo drug bi sploh lahko storil kaj takšnega. In to nedolžnemu človeku. Tamar ne bi nikomur niti skrivil lasu.

Taki bedaki so se ji kot klopi zagrizli globoko v kožo. Komaj je prenesla že to, se je kdo Tamarja drznil ogovoriti z zmerljivko.

Ta neskončno bister otrok se je rodil pod nesrečno zvezdo. Starejši sestri se je hudo smilil in čim ga je mama kot dojenčka, zavitega v trde odeje, pripeljala domov, se je odločila, da ga bo vekomaj varovala.

Pankrtsko otroštvo ga je hudo zaznamovalo. Nezakonski otroci so bili hudo nedobrodošli tudi na vasi, čeprav so bili ljudje tu vajeni vsega hudega.

1
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr nnnnnaaaadddaaaaalllljjjuuuujjjj

0
0

Hvala <3 Bo v kratkem, upam, da mi bo uspelo že sredi tedna.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice