0
0

Rodil se je ljubici Enyinega očeta.
Ko je bil ta pijan, je rad natepaval druge ženske. Enkrat se mu je pač moralo ponesrečiti.
Ljubica sina ni hotel obdržati, zato je ta Enyini mami hočeš nočeš padel v roke. Greer do otroka ni gojila nobene posebne naklonjenosti. A kljub temu ni bila taka, da bi mu odvzela streho nad glavo. Bila je slaba mati, a Enya je morala priznati, da mu je s tem najbrž rešila življenje. Brez nje bi že kot dojenček umrl v kakšnem hladnem jarku.
Druga nesreča se mu je pripetila pri treh letih. Ko se je igral ob potoku blizu doma, mu je močno spodrsnilo in z nogo se je ujel med dve skali. Hlipal je in jokal, a mame ni bilo doma, sestrama Cassiopeji in Hydri pa se je zdel bratov padec neznansko smešen. Pri potoku so se takrat zabavali vsi štirje, a ko je padel, sta v tihem hehetu izginili. Enya mu je hotela pomagati, a bila je premajhna, da bi lahko odkotalila eno od skal in mu osvobodila nogo. Rešili so ga šele pozno zvečer, ko se je mama primajala domov in vsa vznejevoljena nad Tamarjevo nerodnostjo, za katero sta ji povedali dvojčici, poklicala nekaj močnih mož, da so ga osvobodili kamnitega primeža.
Polomljeno nogo so mu sicer pozdravili, a še vedno je strašno šepal. Kljub vaji ni bila njegova hoja nikoli taka kot nekdaj. Zato so ga kmečki otroci, zdaj že skorja možje, radi izzivali in ga pretepali. Enya jih je hotela vse poslati v pekel. Tamar ni bil prav nič kriv za to, kar se mu je zgodilo.
»Ah, pomiri se. Še bolj uživajo, če vedo, da ti pridejo do živega,« je dejal brat, ko je videl izraz na njenem obrazu.
»Pa saj najbrž ne bo nobene razlike, če jim namenim klofuto ali dve,« je vztrajala, »tako nimajo nobenega dela telesa, ki bi ga lahko pogrešali, še najmanj možganov.«
»Še kako imajo pamet. Samo upanja ne, da bi jo uporabili.«
Njegov kisel nasmeh ji je povedal vse. Tamar si je že od majhnega želel postati učitelj, čeprav je vedel, da mu to ni namenjeno. Izobrazba je tu igrala še najmanjšo vlogo. Enya je bila prepričana, da je Tamar vedel več od vseh mestnih učiteljev. Prebral je toliko knjig, da jih je že nehala šteti. Nikoli ni verjela, da se lahko smrtnik tako izgubi v njih. A njegova družina je bila revna. Tudi če bi mu izobrazbo lahko privoščili, mama nezakonskemu otroku tega ne bi pustila. Zakaj bi imela nesnaga v družini večjo priložnost za prihodnost kot drugi, čisti otroci? Tako je Greer razmišljala.
Šepavost pa ga je zaznamovala tudi v dobri smeri. Ker je bil tako počasen in okoren, mu niso dali nobenega pomembnega dela. Zato je imel obilo časa, da se je posvetil zbiranju znanja. Enya se je večkrat počutila, da je starejši. Čeprav se je rodil dve pomladi kasneje, je bil razmišljujoč in moder, Enya pa je odločitve sprejemala naglo, brez resnega razmisleka.
»Si prinesla knjigo?« je še enkrat vprašal, da bi zamenjal temo pogovora.
Vzela jo je iz košare in mu jo podala.
»To si mi prinesla že prejšnji mesec.«
»Pa pojdi drugič sam v knjižnico,« se je namuznila. V resnici ji je bilo žal, da tega ni opazila že prej. A kaj, ko ni z očesom niti oplazila naslova, samo pograbila jo je in se vrnila domov.
»Človek ne potrebuje sovražnikov, če ima tako sestro,« se je nasmejal.
»Na tvojem mestu me potemtakem ne bi zamenjala niti za goro zlata,« se mu je priliznjeno nasmehnila.
Vendar pa je njen nasmeh izginil z obraza, čim so se odprla vrata hiše. Skoznja je stopila Greer, vsa potna od hoje. Z nje je curljalo. Malodane bi jo zamenjali za slap.
V rokah je držala košaro do vrha napolnjeno z umazanimi cunjami. Enya je že na daleč zavohala, kako so smrdele. Če je imela kakšen talent, je bil to izrazit voh, vendar pa se je na vasi nekatere izrazite vonjave niso več dotaknile. Tako je komaj zaznala, ko so na poljih gnojili. Vonja prepotenih rjuh in finih oblačil iz mesta pa se ni mogla navaditi. Njihov znoj je bil vsekakor drugačen od kmečkega. Tudi nasploh so se znojili več kot na vasi, kjer so bili kmetje vajeni garaškega dela in cmarjenja v vročini. Edgar je bil svetla izjema. Na njem ni v osmih mesecih videla niti kapljice potu.
»Kaj samo stojiš tam? Pomagaj mi.«
Enye ni niti pozdravila, temveč ji je v roke vrgla košaro.
Dekle se je od nepričakovane teže sključilo. Mamino zoprnost je sicer razumela. Hoja do mesta in nazaj je bila za njene mlade noge mala malica, toda če bi morala v rokah pestovati tak kup cunj, bi jo to pošteno utrudilo. Pa vendar se ji to ni zdel dovolj dober razlog, da mama svoje vznemirjenje z udarci prenaša na hčer.
»Pridi,« ji je naročila Greer, Enya pa ji je kot kužek sledila. Komaj se je prisilila v držanje jezika za zobmi, vse zavoljo čiste in zdrave kože. Naučila se je že, da proti mami ni varno vrteti jezika. Nazadnje jo je tako pretepla, da modrice z Enyine zadnjice niso izginile še tedne. Najraje je uporabljala leseno kuhalnico. Imela je dve, eno za kuho in eno za pretepanje.

0
0

nicee

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice