0
0

Hari je želel Ludviku na tvezit zakaj je tu. Ludvik sploh ni hotel pojasnila, zagrabil je prvo stvar (v tem primeru kraljičino ogledalo), ki mu je prišla pod roke in z njo zamahnil proti Hariju. Hari se je črepinjam uspešno izognil, ne bi pa morali reči to za kraljico. Ludvik jo je nenamerno poškodoval. Zanjo je imel raje pri šparane pesti. Ampak, ko je videl rene na kraljičini roki, je izpustil ogledalo in se posvetil njej.
Hari je imel čas za pobeg. Smuknil je skozi vrata, po stopnicah in ven iz gradu.
Ludvik je čez nekaj časa ugotovil, da mu je Hari pobegnil. Kraljico je mahnil po obrazu in sam stekel za njim. A ga ni dohitel. Po tem pa se je spomnil, da Hari nikamor ne more zato se je umeril. Odšel je v svojo sobo, se zaprl in nekaj časa ga ni bilo ven.
Hari je v tem času prišel na svoj cilj, v svojo kolibo. Na hitro je spakiral. No saj ni imel kaj dosti razen en par čevlje, suknjič in mošnjo denarja. Sestri pa je zapustil psa in pujsa. Dosti je imel te vasi in na živce mu je šlo, da je last kralja. Osedlal je konja in se odpravil v mesto.
Hari je mogel v mestu ostati samo eno leto in po tem naj ne bi bil več last kralja. Tako bi mirno prišel še po sestro in živino.
Kraljico je skrbelo. Vedela je, da ga bodo na podeželju našli. Pa se je spomina Harijevega nasveta. Vedela je, da gre v mesto. Ampak katero? Iskati ga ni smela, pobegniti pa si ni upala.
Ludvik je v sobi razmišljal o pobegu Harija. Seveda ni slutil, da je zbežal. Kmete je imel za manj vredne in niti pomislil ni, da bi si kateri od njih upal zbežati.
Hari je v tem času uspešno prišel v mesto. Ampak ni vedel kam naj gre. Denarja ni imel veliko. Mesto mu je bilo neznano, o njem je slišal le kot otrok. Mislil je na kraljico. Želel je nazaj k njej. Ampak ni moral, če bi prišel bi jo vidil zadnjič. “ČAROVNICA!” “VEN Z MESTA!” “NA GARMADO Z NJO!” Hari je zaslišal take in podobne krike. Pogledal je proti gruči ljudi z baklami. Šel je do prvega človeka, ki mu je prišel na proti in ga vprašal kaj se dogaja. “Neko dekle so obtožili na smrt, ker je ozdravila enega iz med nas,” mu je povedal starec. “Mimogrede, fant, lepega konja imaš. Za koliko mi ga prodaš?” “Konj ni na prodaj. In kdo sploh ste vi?” Je konja zaščitil, Hari. “Sem pomemben trgovec, tak bogat. Ime mi je Frank. Konja ti prodam za zatočišče,” ga je prepričeval Frank. “Jaz ne potrebujem zatočišča,” se je oglasil fant. “Bomo še videli.”
Frank je odšel. Hari je videl kako so “čarovnico” odpeljali na grmado in jo sežgali. Pomislil je da to mesto le ni tko dobro kot v pravljicah. Ampak bolje to kot biti last kralja. Gledal je kje bi lahko prespal. Razmišljal je o koči čarovnice, vsaj streho nad glavo bi imel.
Šel je v kočo. Bila je prazna le en črn maček je prišel do njega in se podrgnil ob njegove noge. “Predvidevam, da si lačen. Oprosti še zase nimam nič,” je žalosten odgovoril Hari.
“Heh, z mačkom se pogovarjaš. Butelj ne razume te,” je izjavila gospa, ki je pravkar odprla vrata koče. “In kdo ste vi?” “Sem prijateljica ženske, ki je pravkar umrla in prišla sem po njene stvari,” je vzkliknila ženska. “Boste mača vzeli?” “Eh kar imej ga, kaj mi bo maček. Še mene bodo obtožili, da sem čarovnica.” “A mene lahko tudi obtožijo za čarovnika, če obdržim tega mačka?” “Ma ne tu samo ženske obtožijo. Verjetno ker se jih moški najbolj bojijo,” se je oglasila ženska. “Jaz sem Hari mimogrede,” reče in ji poda roko. “Jaz sem Elizabeta ampak ti ne bom stisnila roke ker si umazan. Si s kmetov? Predvidevam, da si pobegli kmet.” “Kako ste vedeli?” “S seboj imaš kar je nujno. Srečo imaš da si naletel name, ker ravno oddajam stanovanje.” “Prosim ne recite, da želite v zameno konja,” je bil Hari prestrašen. “Ma ne, vse kar rabim je tvoja mošnja dinarčka.” “Prav na tu imate vse kar imam.” “Hah, res si ljubitelj živali. Mačka pride v kompletu s stanovanjem.” “Fajn. Zdaj si moj muc,” je bil vesel bivši kmet. “Hej iz katerega kraljestva pa prihajaš?” “Ne vem. Naš Kralj je Ludvik.” “Na pravem mestu si. Tudi jaz sem pobegnila iz tistega kraljestva, pa me niso našli,” je povesila obraz Elizabeta in pomislila na trenutke bežanja. “O ste tudi vi pobegla kmetica?” “Ti izgledam?” “No kaj pa ste?” “Dolgo časa je že in ne vem nočem razpravljat o tem.” “Povejte mi.” “Jaz…j..jaz,” izdihnila je. “No boš najel sobo?” Je spremenila temo Elizabeta. “Ne spreminjajte teme gospa.” “J…ja…jaz” “Lahko mi poveste, da ste bili kmetica to niče ne spremeni. Mogoče vam bo lažje, če vam jaz povem svojo zgodbo.” “Ne potrebujete pustiva to temo reciva, da sem se rodila v mestu. Prav?” “Zakaj se tako sramujete svoje zgodbe? Jaz lahko odkrito povem, da sem bil zaljubljen v Ludvikovo ženo. No zdaj pa vi.” “Ojej v ženo?!” “Prosim vas ne spreminjajte teme, če je ne bi prikrivali vam ne bi toliko težil,” je bil obupan Hari. “No jaz samo… Oh, pozabi!”
“Babura je pobegla princeska, Ludvikova sestra,” se je v pogovor vmešal Frank, ki je ravno vstopal v sobo.

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr nnnnnaaaadddaaaaalllljjjuuuujjjj

0
0

Nadaljuj nujno!

0
0

Ja res ful je zanimivo. Nadaljuj!

0
0

Povejte, če bi radi nadaljevanje?

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*