0
0

Carla

”Naj zbeži! Naj zbeži!” sem mrmrala.

In ura je odbila 17.00. Morilec je moral prispeti. Ubil je Marka – mojega brata, ker se ni pravočasno skril. Nočem izgubiti še Mary.

Maryjin SMS:
‘Ubil je očija, vrača se k tebi.’

Moj SMS:
‘Moje sožalje. Samo, da si živa!’

Maryjin SMS:
‘Moraš opozoriti družino! Takoj!’

Moj SMS:
‘Aja, saj res! Kako sem neumna!’

Maryjin SMS:
‘Ne, nisi!’

Pogledala sem skozi okno. Pred vrati je stala zakrinkana postava. Ni se premaknila. Le zgrudila se je po tleh. Odprla sem vrata in stopila ven. Iz žepa sem mu potegnila čisto nov revolver.

”Kje je Mark? Kje je Maryjin oči?” sem zašepetala.

Odgrnila sem mu prevezo. Saj to je … poštar?

”Mark si je zvil gleženj, Maryjin oče pa … emmm … padel je.”

Potegnil mi je revolver iz roke in zbežal.

Mary

Zakaj vsaj ene počitnice, na katere gremo, niso popolne? Vedno nasankamo, če se lahko tako izrazim.

Carlin SMS:
‘Morilec je poštar. Pri sebi je imel revolver.’

Moj SMS:
‘Ni nujno, samo predvidevaš.’

Carlin SMS:
‘Zakaj je potem zbežal?’

Moj SMS:
‘Naključje. Na sprehod grem, bye.’

Zamišljeno sem odkorakala iz hišice.

”Hmmm, zagotovo ni kriv poštar, prepričana sem v to,’ sem pomislila, ”ta zaplet med seboj ni povezan. Točki A in B se ne povezujeta.”

Sedla sem na klopco in tuhtala. Malo sem se obotavljala, nato pa poklicala policijo.

”Dober dan, Mary Torsan pri telefonu. Rada bi prijavila dva umora. Enega v Ménerbesu, drugega v Londonu. Hvala!” odvalil se mi je kamen od srca.

”Eno delo manj! Za to naj poskrbijo profesionalci.”

Obrnila sem se in odšla do hišice.