Nataša Konc Lorenzutti: Gremo mi v tri krasne

Znebili so se me za dva tedna. Mami je rekla, da me ne more več gledat na kavču. Lepo, ne? Da mati ne prenese več pogleda na svojega lastnega, nekoč ljubljenega otroka!

Vem, v čem je problem. Obsedena je z idejo, da sem – pazi – odvisnik! Prav ta izraz je uporabila in vsi vemo, da je džanks nekdo, ki zaradi uživanja drog počasi crkuje. Ona pa misli, da sem ta crkovina jaz! Uroš Zajc, ki obiskuje splošno gimnazijo v prestolnici; ki sploh ne hodi na žure; če gre, pije sadne sokove in mineralno vodo, ne kadi, ne sprejema ponudb za zadevanje s travo, ona pa ti nastopi z idejo, da je ta vzorni fant odvisnik. V resnici je ona odvisnica od fantaziranja o tem, da je z mano nekaj narobe. Hoče problem. Rabi ga. Vsa zmahana je od nenehnih skrbi, ki si jih dela sama. Moja mama je njiva za pridelavo skrbi, njena letina je izredno bogata. Preveč bere, tudi z branjem je zasvojena, in še na neke blesave seminarje hodi, zato naredi problem tam, kjer ga ni, samo da ga lahko rešuje. Svojo blaznost je prignala tako daleč, da mi je zaplenila telefon. In to tako, da ga je uničila. Res, ni štos! Najprej mi ga je kupila, potem pa uničila. In nazadnje mi očita, da imam jaz slab odnos do stvari! Kar sredi lepega miru, ko sem bil popolnoma nemoteč na kavču, je planila nadme, rekla, da ima tega drgnjenja po ekranu dovolj, in mi je začela vleči telefon iz rok. Seveda sem ga vlekel nazaj. Ker ni odnehala, jaz pa tudi ne, sva vlekla vsak v svojo smer, dokler se ni uboga stvarca zlomila. Bila je uničena.