Teta Justi

»Justi, veš kaj pogrešam?« se je med srebanjem kave in grizljanjem mojih slovitih trdih piškotov z nekoliko filozofskim pogledom v daljavo oglasil poštar Geza. Dobila sva se dva dni pred prepovedjo druženja nedružinskih članov ali članov istega gospodinjstva, kar je pomenilo, da se bova nekaj časa slišala samo po telefonu. »Dolgočasne dneve!« Priznam, ni mi bilo jasno, kaj je s tem mislil, še posebej, ker vem, da je od dolgčasa bolj sovražil samo dolgotrajen dolgčas. Malo sem se ustrašila, da se ga loteva ta zoprni virus in zato klobasa traparije. Pa mi je pojasnil. »Poglej, do te pandemije smo denimo ob tem času že vedeli, kje in s kom bomo za novo leto, lani smo pol leta vnaprej vedeli, kam in kako gremo na počitnice, jasno je bilo, da ob sredah igramo pri tebi tarok, ob četrtkih, ko je za upokojence ceneje, greš v trgovino, poleti ob petkih dopoldne smo bili na bazenu na Koleziji, za prvi maj se vedno z mladostnimi prijatelji dobim v Prekmurju, zvečer obvezno gledam poročila. Ob ponedeljkih balinamo …Vedno isto, dolgčas.« Kaj pa je zdaj narobe, me je zanimalo. »Justi, danes ne vem, ali bom jutri lahko šel v trgovino, pojma nimam, ali bomo in kje bomo skupaj za silvestrovo. Sklenem, da grem na Nanos, pride ukaz, da ne smem ven iz svoje občine, zmenimo se za tarok, pa ne gre, ker je policijska ura, če kihnem, ne vem, ali naj si skuham čaj ali naj se testiram za covid-19. Naj rezerviram letovanje ali ne, naj se pokrijem z odejo čez glavo in čakam, da vse mine. Pojma nimam, ali otroci gredo v šolo ali ne. Grem po ulici in nikogar ne poznam, vsi imajo maske in ne vem, če ni pust letos bolj zgodaj …Vsak dan nekaj novega, vsak dan nekaj drugačnega, nič stalnega, nič trdnega. Justi, pogrešam dolgčas, vse načrtovano, vse jasno!« Ljubčki moji, se tudi vam kolca po dolgočasju? Samo brez panike, tudi to pride nazaj. A ja, pa srečno novo leto. Naj bo čisto drugačno od letošnjega. Boljše, itak. Velja?

Vaša Justi