Valentinovo

Bliža se valentinovo, in to je moj najljubši praznik takoj za božičem, silvestrovim, rojstnim dnevom in poletnimi počitnicami, pa čeprav mi do zdaj ni življenja spremenil nič bolj kot na primer mednarodni dan vesolja ali svetovni dan zborovskega petja (sem poguglala, zares obstajata!). Ne, pravzaprav mi ga je celo malenkost pokvaril, saj zaradi Rimske ceste in pojočih kegljev (a tudi vas zborovski pevci spominjajo nanje?) nisem še nikoli jokala, medtem ko sem zaradi popolne ignorance Kupidovega poštarja že večkrat pretakala krokodilje solze. Vse upe sem polagala vanj, on pa jih je potem razsul, tako kot preluknjana krogla poruši prave keglje na koncu tiste spolzke steze s kanalom ob strani. (Če je ne vržem jaz. Ker jaz nikoli ne zadenem nobenega keglja, zmeraj samo kanal.)

No, ampak tako je bilo do zdaj. Verjetno se boste strinjali, da je letos, ko imam skoraj fanta, izhodišče povsem drugačno in da je možnost, da se tudi meni nasmehne sreča, za nekaj vesolj boljša. Prav ponosna sem, da nikoli nisem izgubila vere v dan zaljubljencev, kot da bi vedela, da nobena smola ne more trajati večno in da za vsakim dežjem posije sonce. Kdor čaka, dočaka; potrpljenje je božja mast … na vse te reke sem naletela, ko sem po knjigah z lepimi mislimi iskala valentinovske verze, in prvič v življenju so se mi zazdeli smiselni. (Niti beseda mast me ni preveč motila.) Verjela sem, da bo sveti Valentin nekoč postal tudi moj zavetnik – in a veste, da zdaj razumem, zakaj človek bolj ceni tisto, kar težje pridobi. Zame bo prvo srečno valentinovo po toliko letih obupa kot skrinja z zakladom … ali kot velika čokolada z lešniki, kar imam v bistvu raje, ker se na skrinji samo prah nabira, čokolado pa lahko poješ.