Rebeka Tomšič: urednica Vesele šole

Že tri leta vodiš Veselo šolo. Kakšni so vtisi  danes? Kaj vse si doživljala v teh letih?
Saj kar težko verjamem, da so tri leta tako odbrzela. Za mano je cel seznam izzivov, v tem času sem pridobila veliko izkušenj in postala trdnejša. V prvi sezoni smo organizacijo tekmovanja selili na spletni sistem DMFA, nato je bila stavka šolnikov in smo morali skoraj čez noč preložiti šolsko tekmovanje. Prenovili smo tudi spletno stran in dodali rubriko Vesela šola BERE. Druga sezona je tekla dokaj mirno, še posebej, če jo primerjam z letošnjo, ko nam je veliko preglavic povzročila pandemija COVID-19. Najlepši spomini, ki so se zdaj že precej nabrali, so risbe, plakati, pisma, pesmi, ki jih pošiljate veselošolci. Da o veličastnih veselošolskih prireditvah, kjer se ponosno priklonimo prvakom in se veselimo njihovih rezultatov, sploh ne govorim. Veliko čustev je vpletenih, a najverjetneje je vedno tako, če delaš, kar imaš rad.

Kakšni so bili začetki tvojega urednikovanja?
Ko sem se vselila v veselošolsko pisarno, je bilo zame čisto vse popolnoma novo. Vse je šlo lepo od začetka. Veliko sem spraševala, si pridno zapisovala, brala in se učila od drugih. Sodelavci so me lepo sprejeli, rada se spominjam tega obdobja. Jana, ti si bila potrpežljiva mentorica in takoj sem vedela, da bova dober tim. Seveda se še vedno ves čas učim, vsak dan dobim kakšno novo izkušnjo in se ves čas ukvarjam z novimi izzivi. Delati za skoraj 11.000-glavo občinstvo ni mačji kašelj in zares ti zaigra srce, ko dobiš kakšno lepo pisemce,  veselošolsko risbico ali pohvalo od mentorja, mentorice. Potem veš, da si na pravi poti, in greš lažje naprej.