Prvi poljub

Predstavljajte si popoln spomladanski dan. Sonce sije, ptički čivkajo, okoli ušes brenčijo muhe … ne, ne, nič ne kazi idile in vse je natanko tako, kot mora biti, zato sem si tole brenčanje zagotovo samo izmislila. Muhe, če je že kje kakšna, uvidevno letajo po svojih poteh in pustijo mojo glavo pri miru, ker … Ah, moja glava je itak visoko med oblaki, z nosom rije po streptokoku ali stratokumulusu ali kako se že reče tisti vatasti reči in lovi zvoke angelskega petja. (To je seveda samo prispodoba. V resnici moja glava počiva na mojem vratu, ki počiva na mojem trupu, ki počiva na moji riti, ki počiva na klopci v parku, in je tako zaposlena z dogajanjem v prizemljeni okolici, glava, ne rit, da ji je za višave malo mar. In itak je dan brez oblačka.)

Torej, še kar smo pri popolnem dnevu. Predstavljajte si popolno pokrajino, krasen mestni park. (Samo cvetlice, travnike in drevesa; pozabite na pasje kakce, klope in ljudi na koleščkih, ki besno vpijejo, da ste jim v napoto.) Predstavljajte si tudi mene, kako sedim na leseni klopci. (Ni polepljena s čigumiji ali potacana z blatom.) Vse okoli mene buhti in dehti (ne brenči!) in celo jaz sem ena taka rožica, vsa lepa, urejena, nadišavljena in počesana. Prav stapljam se z okolico, kot eno sva: kot špageti in bolonjska, Picek in Pacek, rit in srajca – jaz in tista zelena klop, obrasla z marjeticami in rmanom. Del paketne ponudbe bom, če bo kdaj iskala nove lastnike.

Nemirno se oziram naokoli. Pogled mi bega z leve v desno, prste živčno prepletam v naročju. Še malo, pa si bom z nohtov spraskala ves lak. Zrak okoli mene prasketa od pričakovanja. (To je torej ta zvok! Ne muhe ali angelski šov talentov!) Zdaj zdaj ga bom zagledala. Razmišljam, kako bo oblečen in počesan. Tuhtam, kaj mu bom rekla, in brskam po spominu, kako daleč je vece. (V romantičnih zgodbah temu rečejo metuljčki v trebuhu, ampak takole na licu mesta se vendarle bojim, da me ne bo slučajno driska.) Hitro zamenjam čigumi, ki sem ga valjala po ustih, in starega zalepim pod klop. (Vem, veeem … ampak lastne žvečilke niso tako ogabne kakor tuje. In itak sva s to rečjo zdaj eno.) Upam, da se ne bom kar onesvestila.