Christelle Dabos: Izginotja na mesečini; Zrcalka, 2. knjiga

Morala si je kratko malo priznati: izgubila se je.

Za nekoga, ki je prišel v prestolp zatrdno odločen, da v njem najde svoj prostor, se ni začelo najbolje. Imela je uradno predstavitveno srečanje s Farukom. In če koga na tem svetu res ni dobro pustiti čakati, je to vsekakor duh te družine.

Kje neki je sploh bil? V senci visokih palm? V kateri od razkošnih palač, ki so se vrstile ob obali? Ali morda v kateri od lesenih hišk na peščeni plaži? Nenadoma se je Ofelija z nosom zadela v nebo. Nagnila se je čez zidec, da bi bolje videla, kje je Faruk, toda tisto, za kar je mislila, da je razgled na morje, je bil navaden zid. Ogromna gibajoča se slepilna freska, kjer je bil zvok valov ravno tako nepristen kakor obzorje in vonj po pesku. Ofelija si je popravila očala in se ozrla okoli sebe. Skoraj vse, kar jo je obdajalo, je bilo lažno: palme, vodnjaki, morje, sonce, nebo in celo ta vročina. Najbrž tudi palače niso bile nič drugega kot navadna pročelja.

Sama slepila.

A kaj drugega bi lahko pričakovala? Bila je v petem nadstropju stolpa, ki se je dvigoval visoko nad mestom, lebdečim nad polarnim obokom, kjer se v tem letnem času temperatura ne dvigne nad minus petnajst stopinj. Tukajšnji ljudje so sicer znali ukrivljati prostor in po vseh kotičkih posejati najrazličnejša slepila, toda njihova domišljija je bila vseeno omejena.