Teta Justi se znajde v godlji

V lepi godlji sem se znašla. September je in jaz bi vam morala, tako kot vsako leto, voščiti uspešno vrnitev v šolske klopi, veliko štiric in petk in srečnih  ljubezni, dobrih prijateljev in prijateljic, uvidevnih učiteljev in razumevajočih staršev. Ampak ta hip, ko to pišem, nimam pojma, in kot za stavo mi tokrat niti Geza ne more pomagati, ali ne bom izpadla velika trapa, če vam zaželim srečno vrnitev v šolske klopi. Kajti, kot se najbrž spomnite, malo je manjkalo, da bi minulo drugo  polletje končali sede za računalnikom v dnevni sobi, ne pa v šoli. In če se ta nori virus ne upeha in umiri, je zelo vprašljiv začetek šolskega leta, takšen, kot smo ga navajeni – hrupen, z objemi, trepljanji po hrbtih, smehom pred šolo, po šolskih hodnikih in v razredih. Upam, da sem bila preveč črnogleda in da kljub vsemu sedite v šolskih klopeh nasmejani in razigrani, morda celo brez mask. In da so učitelji tudi brez mask. Da, da, čudni časi so, tudi zame, ki sem res vsega navajena. Tako čudni, da se včasih zalotim, da sedim za mizo v dnevni sobi kar z masko na obrazu. Pozabim, kje sem. In kaj počnem? Sedim pred koledarjem in preštevam, koliko rojstnih dni, porok, obletnic mature, valete, krstov, obletnic srebrnih in zlatih porok, torej druženj v velikem številu, smo v teh nekaj mesecih morali odpovedati, preskočiti, preložiti – 26! Nič ne de, bomo pa drugo leto nadoknadili  in vse praznovali dvojno. Ker mi se ne damo!

Vaša Justi