Danes bodo porušili pasje zavetišče, bodo jutri porušili naše domove?

           »Še kakšna dva tedna in podiramo!« je rekel visok in zoprn človečnjak.

            »Kaj pa bo s starimi psi?!« je vprašal drugi, mlajši in manjši zoprnež.

            Zoprni dolgin je skomignil z rameni: »Če jih v naslednjih dneh ne bo nobeden vzel, jih bova peljala na injekcijo.«

            S Primožem in Simono smo onemeli.

            Malo je manjkalo, da nisem zalajal in se pognal v tista dva, pa me je Primož ustavil. Počepnil je k meni in me prijel okoli vratu: »Psssst! Tiho, Švrk!«

            Tudi Simona se je sklonila in me pobožala po hrbtu: »Zdaj moramo biti pametni,« je zašepetala.

            »Takoj jih moramo rešiti,« sem tiho zarenčal. »To bi bilo najbolj pametno!«

            »Dobro moramo razmisliti,« je še naprej šepetala Simona.

            Oba možakarja sta izginila v zavetišču, zdaj ni bilo nobene nevarnosti in zato sem na ves glas zalajal: »Ni kaj razmišljati!« sem lajal, se iztrgal iz Primoževega objema in se postavil pred njiju, »saj sta slišala, če jih ne bomo rešili, jih bodo …« nisem mogel odlajati do konca, preveč grozno mi je bilo.

            »Švrk, pomiri se,« mi je rekla Simona.

            »Ja, pomiri se!« je rekel tudi Primož, kot da ne zna nič drugega povedati kot ponavljati za Simono. Zelo sem se razburil.

            »Pa kaj je z vama!?« sem zalajal, »govorita, kot da imata sto let! Nekaj moramo storiti, in to takoj!!«

            »Se strinjam!« je pokimal Primož.

            »Me veseli, da se strinjaš!« sem bil kar malo zloben. »Potem pa gremo v zavetišče in rešimo moje prijatelje. Odpeljimo jih!«

            »Kam?« je vprašala Simona.

            »Domov!« sem zalajal.

            »Kam domov?« je vprašal Primož.

            »K nama domov!« sem bliskovito našel odgovor.