Klemen Janežič

Od plesalca do igralca

Serija Ja, Chef! je tako popularna predvsem zaradi izvrstne ekipe, tako igralske kot tudi tehnične. Snemanja so naporna, a tudi zelo zabavna, nam je povedal igralec Klemen Janežič, ki je v seriji naselil lik Luke. Začel je v Lutkovnem gledališču Ljubljana, zdaj je redno zaposlen v ljubljanski Drami SNG, kjer je polno zaseden. Rad kuha, pleše, jaha in z največjim veseljem in polnokrvno odkriva nove plasti igralskega poklica, ki mu je neskončno predan. 

Prvo vprašanje ne bo, zakaj si se odločil za igralski poklic, ampak kaj je tvoja najljubša jed.

Težko bi rekel, ne bi mogel izpostaviti ene same ali dveh. Najbolj pa me osreči kuhinja izpod rok moje žene Nine, ki pripravlja domače jedi – lahko so jedi na žlico (jota, ajmoht), pa žlikrofi, dobra vratovina iz pečice ali radič s krompirjem in bučnim oljem … 

Nina dobro kuha?

Ja, zelo dobro kuha. Imam srečo.

Kako pa hrano prilagajata mladi, še ne dveletni članici vaše družine? 

V glavnem se kar midva prilagajava njeni prehrani, kar nama ni težko, saj imava oba zelo rada zelenjavo in jedi, ki so kašaste. Zdaj skupaj kuhamo za vse in se seveda tudi prilagajamo, iščemo kompromise, da je vsem pogodu. Na naši mizi je vedno bogat izbor hrane. 

Si med snemanjem serije dobil kakšno novo idejo za pripravo domačega jedilnika?

Pred začetkom snemanja smo imeli kuharsko delavnico z Binetom Volčičem, ki nam je pokazal osnove kuhanja – od tega, kako se dela s kuharskim orodjem, ne samo z nožem, pa tudi, kako se dela z metlico, kako se dodaja začimbe ... Zaupal nam je tudi nekaj skrivnosti. Naredili smo pašteto, povedal nam je, kako se zgosti omako ipd. Tudi krožnike, ki jih ponudimo, vedno naredita dva profesionalna kuharja. Moram povedati, da za jedi, ki jih pripravljamo, vedno uporabimo zelenjavo ali meso, ki jima je potekel rok trajanja, tako da hrane ne mečemo stran. Včasih na pripravljenih krožnikih zagledamo jedi, ki jih ne poznamo, in takrat se pri mojstrih pozanimamo, kaj je na njih. Izvemo veliko novega in sam velikokrat tudi doma pripravim kaj podobnega. Zelo zabavno in vznemirljivo je spoznavati kulinariko.

V seriji rad sodeluješ tudi zaradi vsega drugega, kar prinašajo snemalni dnevi, ne samo zaradi igre?

Ja, res. Luka, lik, ki ga igram, je zanimiv, ker se znajde v nenavadnih situacijah, in spoznavam ne samo kulinarične novosti, temveč pripravljam tudi kaskaderske prizore. Med snemanji mi res ni nikoli dolgčas.

Zdaj pa me zanima, kdaj, kako, zakaj si se odločil za igralski poklic?

Že kot otrok sem velikokrat obiskoval Kulturni dom Stična, kjer so pripravljali tudi festival Stična. Tam sem prvikrat videl profesionalne igralce, spremljal sem tudi tamkajšnjo amatersko skupino, kar se mi je zdelo izvrstno, blazno zanimivo, ampak nisem imel poguma, da bi to tudi sam zmogel. V srednji šoli, obiskoval sem srednjo šolo Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici, pa sem postal član igralske skupine in sodeloval v predstavi, ki jo je režiral Dejan Spasić. Na eni od vaj, ko smo pripravljali prizor in se nepopisno zabavali, improvizirali, pa mi je resno predlagal, da naj razmislim o študiju igre. In tako je v moje možgane namestil črva, ki me ni prenehal gristi … V tretjem letniku sem zelo resno treniral latinskoameriške plese in vsaj tri- do štirikrat hodil v Ljubljano na treninge. Plesu sem bil zelo predan, ampak me je gledališče vse bolj vleklo. V četrtem letniku sem se odločil, da se bom vpisal na igro, in AGRFT je bila moja edina izbira po končanem srednješolskem študiju. Starši so bili malo skeptični, ampak … Moja želja je bila res velika in dokončna in še danes sem vesel, da se je tako izšlo. Po desetih letih dela sem še vedno zadovoljen s svojo odločitvijo in mi je moj poklic vse bolj pri srcu.