Klara Lotrič

Prejšnji december ti je bilo zelo težko. Imela si operacijo roke zaradi zdravljenja raka. Letošnji december pa bo zate čisto drugačen. Kaj imaš v načrtu za zadnji mesec tega leta?

Za zadnji mesec grem nazaj na otok Tenerife, kjer sem nekaj časa tudi živela in delala. Rada bi obiskala stare prijatelji in z njimi praznovala božič in novo leto.

O težkih stvareh vsi težko govorimo. A prav pogovor nam lahko pomaga, da se počutimo bolje. Da nas kdo razume in da nismo sami. Je bilo tudi zate težko spregovoriti, ko si bila žalostna ali te je bilo strah?

Ja, seveda me je bilo strah. A ob vsem, kar sem doživela, sem se naučila, da moramo včasih najti moč, da kljub strahu stopimo korak naprej. Le peščica ljudi je resnično razumela, kaj se dogaja z mano. A že samo to, da sem lahko o tem govorila, mi je pomagalo, da sem začutila, da nisem popolnoma sama.

Kadar nam je težko, lahko rišemo, hodimo v naravo, se družimo s prijatelji, jočemo. Kaj pa je tebi pomagalo?

Največkrat mi je pomagalo, da sem počela stvari, ki me veselijo. Posvetila sem se hobijem, risala sem, brala knjige, poslušala glasbo, ustvarjala iz gline, pisala dnevnik in se družila s prijatelji. Ti trenutki so mi dajali občutek, da imam nad svojim življenjem vsaj malo nadzora in da lahko ne glede na to, da mi je težko, še vedno najdem trenutke veselja.

Danes si zdrava in raka nimaš več. Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredila, ko si prišla iz bolnišnice?

Takoj po zaključku zdravljenja in zadnji kemoterapiji sem naslednji dan diplomirala in zvečer šla na jazz koncert s prijateljico.