Pingvin – capljajoči ptič v fraku

Ne glede na to, ali si ogledujete film o pingvinih, jih opazujete v živalskem vrtu ali pa ste se z njimi celo srečali v njihovi domovini – pingvini nikogar ne pustijo ravnodušnega. Razlogov za to pa je več – prisrčni so zaradi obarvanosti perja, ki spominja na frak, smešni so, ko capljajo naokoli, in občudovanja vredni pri legendarni skrbi za mladiče. Vsekakor imamo veliko razlogov, da se bolje spoznamo z njimi.

Ime so dobili po ptiču, ki sploh ni pingvin

Ime pingvin se je prvič pojavilo v 16. stoletju. Tako so najprej imenovali ptico, ki ji danes rečemo velika njorka. Živela je na severni polobli in izumrla v sredini 19. stoletja. S pingvini ni v bližnjem sorodstvu, a so si bile te ptice podobne po videzu. V nasprotju z večino pingvinov, ki živijo na južni polobli, so bile velike njorke prebivalke severa. Severno od ekvatorja živi le vrsta z otočja Galapagos. Čeprav pingvine največkrat povezujemo z Antarktiko, jih veliko živi tudi na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Čilu, Argentini in v Južni Afriki. Danes poznamo okrog 20 vrst.

Značilni frak je kamuflaža pred plenilci

Z značilnim črno-belo obarvanim perjem so odlično skriti pred morskimi plenilci. Ob pogledu nanje od zgoraj se črna barva kar zlije s temino oceanske vode; od spodaj pa se zdi bela barva njihovega trebuha kot odblesk sončne svetlobe od vodne površine.

Ne letijo, a so izjemni plavalci

Skoraj tri četrtine svojega življenja preživijo v vodi. Njihova krila so preobražena v plavuti. Na kopnem, kjer gnezdijo in počivajo, niso prav hitri. Povsem drugače je v vodi, v kateri se premikajo z enako lahkoto kot druge ptice po zraku. V gladkem perju je ujet zrak, ki jim povečuje plovnost in jih ščiti pred mrazom v ledeni vodi. Med lovom plavajo zelo hitro, tudi več kot 25 kilometrov na uro, in lahko ostanejo pod gladino zelo dolgo, okrog dve minuti. Veliki cesarski pingvin se je potopil najgloblje, in sicer 565 metrov globoko, pod vodo pa je ostal kar 22 minut. Pingvini pod vodo tudi izjemno dobro vidijo.

Na kopnem se premikajo s kratkimi koraki in zibajočim se telesom. Pri vzdrževanju ravnotežja si med hojo pomagajo z repom in plavutastimi krili. Po snegu se pogosto spuščajo po trebuhu, saj je tako gibanje hitrejše od hoje, pa še energijo privarčujejo. Na bolj strmem in skalnatem terenu včasih tudi poskakujejo z obema nogama hkrati.