Teta Justi in novo leto

»Justi, kdor tole zdrži, se niti hujših stvari ne boji,« je bil humorno pesniško nadarjen poštar Geza v svoji  telefonski voščilnici deset minut po polnoči. Po navadi smo vrsto let doslej ta trenutek preživeli objeti, nasmejani, zadihani od plesa, s konfeti v laseh in polni obljub ob vstopu v novo leto. Letos pa … saj veste. Malo manj bučno in veselo, v manjših družbah, mnogi bolj kot ne sami, vedno polna košara želja pa se je dodobra skrčila. Da bi pandemija šla na smetišče zgodovine, da bi se uspešno cepili, da bi ostali živi in zdravi, da se ne bomo družili več zgolj preko zaslonov. Ampak jaz bom dodala še kar nekaj želja; da boste srečni v ljubezni, da se boste razumeli med seboj in s starši, da vam mozolji ne bodo nagajali in da bodo ocene takšne, da boste najmanj »še kar zadovoljni«.  Vsekakor pa glave gor, ljubčki moji. Vse mine, tudi to bo. Potem čez leta pa se boste verjetno pogovarjali o tem, kako smo preživeli pandemijo, bili zaprti doma, se šolali po spletu in pogrešali mestne avtobuse in vlake, in vaši otroci vas bodo zabodeno gledali in si misili: »O čem nakladajo tile naši ta stari?«  Jaz vem, o čem bom ponosno govorila malčkom. Kako sem se v poznih letih naučila pogovarjati po Zoomu in Skypu in se družiti po Facebooku. In malčki me bodo zabodeno gledali, saj bodo takrat že povsem nove oblike sporazumevanja na daljavo. Pa bom spet capljala za časom. Nič ne de, važno je, da bomo dobre volje, da bomo spet normalni, zaljubljeni, mladostno razigrani in da bomo s poštarjem Gezo ter sosedom Milivojem spet za mizo, ob kavici, čaju  in trdih piškotih igrali tarok, ne pa po spletu.

Vaša Justi