Vinko Möderndorfer: Sončnica

≫Nisem tako mislil,≪ sem se takoj opravičil. Ampak prepozno. Ajda se je že zasukala na petah in odšla naprej. Potem sem jaz hodil kakšnih deset metrov za njo.

Užaljena je bila. Ko sem jo gledal v hrbet, je bila točno takšna, kot je bila v vrtcu ali v prvem razredu, kadar jo je prišla iskat mama. Hodila je tako, kot da bo vsak hip poletela v nebo. Glavo je imela dvignjeno, tako da ji je brada štrlela naprej. Vedno sem se čudil, da ne telebne na nos, ko takole gleda samo oblake. Tako je hodila nalašč, ker je vedela, da jo gledam, in je hotela jasno pokazati, da je jezna, užaljena, globoko prizadeta. Pa tudi vzvišena. Ja, Ajda zna biti zelo vzvišena. Najbrž zato, ker živijo v svoji hiši. Ljudje, ki živijo v svojih hišah, pravi mama, so vedno malo vzvišeni nad nami, ki živimo v navadnih stanovanjih.

Meni ne bo nihče nič prepovedoval!

In to zato, ker sem sama dovolj pametna, da vem, kaj je prav. Ne drogiram se, tudi kadim ne, čeprav me Petra kar naprej nagovarja, no, ponuja mi cigarete, joj, sem pozabila, da ne kadiš, in jaz se ne zlomim, ker vem, da je to slabo. No, dvakrat sem poskusila, priznam, kar tako, za hec, ampak se mi je zagravžalo. Na bruhanje mi je šlo. V šoli mi gre kar dobro. Nimam kakšnih norih idej in sploh sem super punca. Ne bom rekla otrok, ker otrok nisem več. Zato mi nihče ne bo pravil, kaj smem in česa ne smem. Ne bojo mi ukazovali, meni, ki sem zelo kul, pa res ni treba ničesar prepovedovati, kot da nimam svoje pameti!