Intervju
Ni »kelnarila«, a doma rada postreže goste
Viktorija Bencik Emeršič ali Nastja, kot jo poznamo iz serije Ja, Chef!, je začela igrati že v prvih razredih osnovne šole. Ne, nikoli ni bila natakarica, zelo rada pa gosti prijatelje, ki jim z veseljem postreže. Vsako prosto minuto posveti možu Bojanu Emeršiču, tudi igralcu, ter sinovoma, štirinajstletnemu Tiborju in osemletnemu Oskarju.
Pred kamere si stopila, še preden si se vpisala na AGRFT. Kako se spominjaš sodelovanja v mladinski oddaji Enajsta šola?
Moje veselje do igre se je začelo že veliko pred Enajsto šolo, sega že v tretji razred OŠ, ko sem sodelovala v otroški amaterski gledališki skupini, ki je potem »zrasla« v napol profesionalno gledališko skupino. Potem sem več let soustvarjala otroško in mladinsko oddajo na radiu, ki je bila enkrat tedensko, in potem je nastopila še Enajsta šola. To je bila zame super dodatna odskočna deska in z velikim užitkom sem spoznavala nove ljudi in nove načine dela. Enajsta šola pa je bila moj prvi stik s televizijo.
Te je prav to spodbudilo za igralski poklic?
Ne, veselje do igre se je začelo, kot sem rekla, že v 3. razredu OŠ in se je potem stopnjevalo … Če ne bi bilo učitelja Borisa, s katerim smo bili zelo dobri prijatelji, je vprašanje, če bi se znašla v teh krogih, ker prihajam iz Lendave. V tistih koncih je vseeno toliko manj možnosti za spremljanje kulture in umetnosti. Kar se tega tiče, smo bili malo prikrajšani.
Kako so te spodbujali starši?
Zelo. Očetova družina, že njegov oče, njegova teta, sestra … so bili člani amaterskih gledaliških skupin. Predvsem dedek je bil tik pred vstopom na akademijo, prav tako moj oče, ampak se je življenjska zgodba obema zasukala nekoliko drugače. Vedno pa sta bila zvesta gledališču in aktivna v amaterskem gledališču, ki je postalo po tolikih letih delovanja že profesionalno. V moji družini ni bilo nikoli pomislekov, da se ne bi ukvarjala z igro.
Kaj pa si si prav zares želela postati?
V bistvu sem se spogledovala tudi s politologijo. Saj ni veliko vzporednic z gledališčem, malo pa že. Kadar na televiziji gledam nastope politikov, večkrat pomislim, da morajo biti dobri igralci! Vedno me je veselilo delo z otroki, zato me je privlačil tudi poklic učiteljice.
Imaš raje živo občinstvo ali kamero?
Poudarjam, da se naša akademija imenuje Akademija za gledališče, radio, film in televizijo in redki se opredelijo samo za eno vejo znotraj uprizoritvenih umetnosti. Verjamem, da se tudi filmu kažejo boljši časi. Imamo veliko mladih in starejših filmskih režiserjev in igralcev. Z vsemi dejavnostmi imam že izkušnje in vse jemljem kot svoj poklic, med njimi ne delam razlik. Vse mi je ljubo, čeprav je res, da se delo v gledališču razlikuje od dela na televiziji, radiu ali pri filmu. Že to, da lahko med snemanjem serije večkrat posnamemo en kader, kar v gledališču, na odrskih deskah ni mogoče. Gledališka predstava je vsak večer v živo, vsakič gre za malo premiero in tega se sčasoma navadiš. To delo ima poseben čar, ker ni poti nazaj. Ko enkrat začneš predstavo, ne moreš kar nehati ali se vrniti. Med snemanjem kadra se dogajanje lahko ustavi, na odru ne. Vržeš se v vodo in plavaš, in karkoli se na poti zgodi, moraš priplavati na obalo.
Vprašanje
Kako ti je všeč rubrika Šport?
AKTUALNO
LUŠTen in preprost namig za pripravo kosila
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Uši
Učiteljica naravoslivja in biologije pokliče Jazenka pred tablo, da oceni njegovo znanje. Učiteljica: Dam ti eno vprašanja in če odgovoriš pravilno, dobiš pet, drugače pa dva. Janezek: Okej, samo da ne bo ena Učiteljica: Zakaj ne maramo uši? Janezek: Ker nam skačejo v lase!