Legende o nastanku sveta

Pri pouku zgodovine, biologije, kemije, etike in še marsikje drugje se srečujemo z zanimivim vprašanjem, kako je nastal svet. Pustimo danes znanstveno razlago o velikem poku in evoluciji malo pri miru in poglejmo, kaj pravi teorija kreacionizma – nastanka sveta s pomočjo neke višje sile – torej boga. Kaj o tem menijo krščanske kulture, kaj stari Grki in kaj prastari Sumerci?

Od koga smo prepisali Biblijo?
Odkrito rečeno, sveta knjiga krščanstva Biblija, vsaj njena Stara zaveza, v veliki meri temelji na sumerskih mitih. Tega nam prebivalci Mezopotamije ne bodo zamerili, ker so v glavnem vsi mrtvi. Saj veste, kaj pravi Sveto pismo: Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja je bila pusta in prazna; tema se je razprostirala nad prepadom in Božji duh je lebdel nad vodami. In Bog je rekel: Naj bo svetloba! In bila je svetloba. Do sem je šlo vse tako dobro, da skoraj ne bi moglo iti bolje. Zato je Bog lahko poskusil z naslednjim ustvarjalnim predlogom: Naredimo človeka po svoji podobi. Svojo kreacijo, imenovano Adam, je postavil v rajski vrt. Ker je opazil, da je Adam precej osamljen, je iz njegovega rebra naredil Evo, da mu bo delala družbo. Lepo postavljen načrt je propadel, ko je zlobni kači – Hudiču, pravzaprav – uspelo pregovoriti Evo, da pokusi jabolko s prepovedanega drevesa. Pričakovali bi, da bo tako nevarno drevo nekdo čuval, toda, kako prikladno, tega ni počel prav nihče. Če rahlo skrajšamo zgodbo, prepovedani sad je pokusil še Adam, tako sta odkrila ljubezen, zato ju je Bog pregnal z vrta in človeštvo obsodil na večno trpljenje zaradi njunega dejanja, skoraj zločina. Zveni verodostojno? O, seveda, za mnoge je to edina resnica.