Romantičen uvod v počitnice

»Nisi več moja prijateljica in grem kar domov!« sem izdahnila na robu solz, se obrnila in pokončno kot vojak odkorakala z igrišča. Dokler so me drugi lahko videli, sem zadrževala hlipanje (govorila sem si ne smeš, ne smeš in je delovalo), kakor hitro me je zakrila tema ulice, pa sem bruhnila v glasen jok. Kar stresalo me je, tako da so me potem od tega še tri dni bolele mišice. To je bil najslabši dan v mojem groznem življenju. Vem, da sem to že velikokrat rekla, za marsikateri dan, ampak tisto je bil – to zdaj vem – v primerjavi s tem en mačji kašelj. Kot če bi primerjal božič in trebušno gripo. Ali čokolado z lešniki in vampe. Zdelo se mi je skratka, da občutim več trpljenja, kot bi ga človek zmogel prenesti.

Strahovi …

Da bi vam lahko razložila, kaj me je tako iztirilo, se moram vrniti nekaj ur nazaj, ko se je na šolskem igrišču začela velika prireditev za konec šolskega leta. Itak že tri noči prej nisem spala, ker sem obžalovala, da sem se javila za vodenje in solo pevski nastop, še bolj pa me je skrbelo, da bom v izbranih oblačilih videti kot vreča krompirja. Če imajo vreče krompirja mozolje in mastne ščetinaste lase, seveda – drugače so celo one na boljšem kot jaz. Bi lahko v treh dneh izgubila pet kilogramov? Kaj pa v dveh? Lahko dan pred prireditvijo sploh še kaj rešim? Logično, da nisem mogla spati ne prvo, ne drugo in ne tretjo noč.

Bala sem se, da me bo izdal glas. Da bom pozabila besedilo. Da se mi bodo tresle roke. Da se bom spotaknila, ko se bom vzpenjala na oder. Da bom zafušala in se mi bodo vsi smejali. Da bom imela pod pazduho potne madeže. Da se mi bodo izpod kavbojk videle kosmate noge. Da bom na dan prireditve dobila mozolj, ki bo večji od moje glave. Da bom imela med zobmi solato. Da bom pred mikrofonom prdnila. Tisoč in en strah me je preganjal, pa vendar sem na najhujše pozabila.