Je pomembnejše prijateljstvo ali ljubezen?

Kmalu bo minil sedmi dan, odkar Klara Jasna ne govori z mano. Ne javlja se na telefon, ne odgovarja na sporočila, in ko me zagleda v šoli, se obrne stran. Zdi se mi, kot da se potem nalašč še bolj zavzeto pogovarja z Ano ali Polono, da bi mi ja pokazala, kako zelo me ignorira.

Obenem mineva sedmi dan, odkar jaz ne govorim z XX. Ne odgovarjam mu na nič in v šoli se mu skušam izogibati. Kljub temu včasih naključno trčiva drug v drugega v jedilnici ali na stopnišču, na kar pa seveda sama nimam nobenega vpliva. Kriva je sinhroniciteta – to je čisto resen znanstveni pojav, ko so dogodki smiselno povezani, vendar nimajo istega vzroka. Res imava oba z XX hkrati preblisk, da bi spremenila vsebino želodca ali nadstropje, a ne zaradi namere, da bi se srečala.

Zveni zakomplicirano? Hja, tudi moje življenje je trenutno izjemno komplicirano. Težko je zaključevati šolsko leto, če si zraven skregan z najboljšo prijateljico, mogoče zaljubljen in je mogoče ta, v kogar si zaljubljen, celo zaljubljen vate, kljub temu pa se moraš delati, da ti za nič od tega ni mar, ker v resnici nimaš pojma, kaj je pomembnejše: prijateljstvo ali ljubezen?

V šoli bi se morali učiti reševati take dileme, namesto da izgubljamo čas z matematiko in zgodovino.

Prijateljstvo!

»Klarči, to je že prav trapasto. Nič nimam z XX!« sem zadnjič rekla Klari Jasni, ko ni mogla drugače v učilnico, kot da se je med vrati zaletela vame (priznam, mogoče sem se ji nastavila, da bi jo prestregla – in sem dobila tudi svojo kazen, ker se je vame nalašč butnil tudi butasti Damir, ki si je prvič v življenju prizadeval biti čim prej pri pouku).

Klara Jasna je zasikala: »Pa bi prej mislila. Preden si šla osvajat fanta, ki mi je všeč.«

Če ne bi bili v šoli, bi ob tem gotovo obupano zakričala. Tako pa sem samo zavzdihnila: »Nikogar nisem osvajala. Šla sem s tabo, ko sta se dobila, ker si – naj te spomnim – nisi upala iti sama. In z njim sem si dopisovala v tvojem imenu!«

»Ampak je vedel, da si ti.«

»Če bi si upala pisati sama, niti ne bi vedel, da obstajam.«

»Ja, pa bi. Ker mene sploh ne opazi.«

Hecno. Včasih nekatere reči res zvenijo smiselno, čeprav med njimi ni nobene vzročne povezave. Če bi se vame zaljubil vsak, ki spregleda Klaro Jasno … No, saj razumete, kam merim. Imela bi več milijard oboževalcev in se ne bi vsak večer stiskala k plišastemu medvedku, sprašujoč se, zakaj sem tako presneto sama.

»Klara Jasna, to ni logično.«

Klara Jasna je bila od nekdaj izjemno razumna, in če bi ji starši lahko dali še tretje ime, bi bilo to nedvomno Znanost, mogoče Dejstvo. Logiko je postavljala nad vse in to, da ji je zaljubljenost zameglila presojo, me je še dodatno zaskrbelo.

»Vse je logično,« je stisnila skozi zobe. »XX ti je všeč in naredila si vse, da bi pozabil name in se zaljubil vate.«

»Klarči, nisva v telenoveli.« Morala sem zaviti z očmi. »Ničesar nisem naredila. Pravzaprav sem se trudila biti ti. V resnici se je zaljubil vate, samo misli, da sem jaz ti.«

»Ne, pa ne misli. Že ves čas ve, da si ti ti, in ti si mu všeč. Ti, ne jaz.«

Jaz, ti, jaz, ti … kakšna zmeda. Prepričana sem bila, da bo vsak čas zajokala. Zato me je precej presenetilo, ko je, kot bi odrezal, nenadoma dvignila glavo, potisnila rame nazaj in rekla: »Ampak s tem ni nič narobe. Všeč mu je, kdor mu je pač všeč. In tudi ti se lahko zaljubiš v kogarkoli na tem svetu. Samo ne pričakuj, da bom ob tebi in poslušala, na kakšen krasen dejt te je peljal ali kako krasne očke ima ali kako je pameten in lep – ker to že vem. In ne bi prenesla.« Pogledala me je naravnost v oči in zaradi njenega pogleda so mi zaledeneli še nohti na nogi. »Če boš z njim, ne moreva več biti prijateljici. Odločitev je tvoja.«

»Tvoje prijateljstvo mi je najpomembnejše!« sem pohitela, še preden je Klara Jasna dokončala.

Ampak priznam, da sem že takrat vedela, da mogoče lažem.