Spolni odnosi

Največja tabu tema vseh medijev za najstnike je spolnost, kar je precej trapasto, ker je po drugi strani to tema, ki večino najstnikov najbolj zanima. To potrjuje tudi pismo 12-letnega Ojoja, ki ga spolni odnosi »ful zanimajo«, a si ne upa vprašati staršev. Njegovo pismo smo izbrali, ker v svojem raziskovanju (in pomanjkanju zaupanja vrednih virov) zagotovo ni sam.

Naj za začetek stresem pehar slabe volje na vse, ki so pomagali pripeljati do absurdne situacije, v kateri javno ne smem preveč odkrito govoriti o tem, kar nas (vse) zasebno tako zelo okupira. Saj mislim, da osnovni namen ni bil slab – res bi bilo nesmiselno v imenu izobraževanja komaj zoreča človeška bitja zasuti z vsemi vidiki spolnosti, ki jih včasih še nekateri bolj izkušeni težko prebavimo. Ljudje pač dozorevamo različno hitro, niso na pogovor o seksu vsi pripravljeni že pri dvanajstih. A bojim se, da smo v pretirani skrbi, da ne bi komu prehitro odstrnili zaves v odraslost, dosegli ravno nasprotno. S tem, ko iz spolnosti delamo tabu, vedoželjno deco porivamo v internetno močvirje vprašljivih spolnih praks, torej natanko v to, pred čimer bi jih radi obvarovali.

Od misli k besedam

Razmišljanje o spolnosti je torej nekaj zelo normalnega in po mojem kaže na to, da gre odraščanje po planu. Dvanajst let in tudi nekaj manj se mi ne zdi nič prezgodaj za to. Pravzaprav o spolnosti tako ali drugače razmišljajo že zelo majhni otroci. Opazijo razlike med fantki in punčkami, zanima jih, od kod pridejo otroci, in jasno jim je, da je ljubezen med mamico in očijem nekaj posebnega. Seveda se razumevanje in obseg razmišljanja skozi leta poglabljata, to se mi zdi tudi precej logično.   Prej ali slej to pripelje do točke, ko je treba preiti od misli k besedam. Tu bomo začeli danes.

Od besed k dejanjem

Čeprav nisem verna, sta moje življenje in razmišljanje prepredena s krščanstvom, ki se je nekje v 8. stoletju naselilo v našem slovanskem gnezdu in iz njega zbrcalo gnila poganska jajca. Tako vse glavne krščanske praznike praznujem z ustreznim jedilnikom, redno uporabljam hvalabogu in omarija, cenim dobra dela in se primerno kaznujem, kadar me premaga skušnjava in zapadem v greh. Tako kot pravi kristjani tudi jaz grešim v mislih, besedah in dejanjih. Ta trinivojski pristop nam bo danes prišel precej prav.