Matej Zemljič: Sem povsod, a hkrati nikjer

Mark, pardon, Matej je zadnje čase še posebej popularen zaradi vloge v slovenski seriji Skrito v raju. Všeč je gledalcem in gledalkam, v vlogi pa tudi sam neizmerno uživa. Že snemanje serije je bilo nepozabno, pravi. Rad je pred kamero, a ljubi tudi odrske deske. Že razmišlja o novih, predvsem gledaliških projektih, ki pa so za zdaj še zaviti v kopreno skrivnosti. Zelo si je želel igrati že kot majhen otročiček! Z voljo in vztrajnostjo mu je tudi uspelo.

Z vlogo Marka Steinerja v slovenski seriji Skrito v raju si dosegel sam vrh popularnosti, še posebej pri najstnicah in najstnikih. Zato skoraj morava začeti z vprašanji/odgovori na to temo … Kako si prišel do vloge?

Producenti serije Idealisti in Pop TV so me povabili na avdicijo, ki sem jo uspešno opravil. Avdicije so pripravili za vse vloge, nihče ni bil sprejet brez nje. Pripraviti sem moral tri prizore iz serije, ki so jih določili, tako da sem se nekaj strani teksta naučil na pamet in prizore potem odigral skupaj z režiserjem. 

Je bila huda konkurenca?

Ne vem. Med pogovori sem sicer izvedel, da so za vsako od vlog producenti poklicali kar precej kandidatov. Na avdicije so povabili ljudi, ki so se jim zdeli tako karakterno kot vizualno primerni za določene vloge, kar je že samo po sebi pomenilo določeno selekcijo pri izboru igralcev.

Ali je tudi pri nas že precej popularno nastopanje v seriji? Vlada veliko zanimanje?

Pri igralcih niti ne. Veliko jih je, ki jih snemanje dnevnih serij ne zanima, ker gre za zelo hiter način dela. Prizor se posname v manj kot pol ure, nekatere igralce tudi moti, da se ne posveti več časa končnemu izdelku. Meni je način dela ustrezal, s projektom imam same lepe izkušnje – imeli smo se odlično, snemali smo na morju (ki ga tako ali tako obožujem) … Zelo sem hvaležen, da sem dobil to vlogo, ker sem res užival.

Ali so bila snemanja zabavna ali si se kdaj tudi dolgočasil?

Dolgočasili se nismo niti slučajno! Trdo smo delali. Snemalni dan traja 12 ur, od jutra do večera. Vstajal sem ob 4. uri ali ob pol petih zjutraj, da sem bil ob 5. uri že v maski, in nekaj pred šesto smo že začeli s snemanjem. V enem dnevu sem posnel tudi do 20 prizorov, ki sem se jih moral že prej naučiti na pamet. Kakor vidiš, ni bilo niti malo dolgočasno, prej naporno, če naj uporabim enega od pridevnikov. Bilo je tudi zelo zabavno, vendar ne tako, kakor morda mislijo gledalci, da smo se imeli »samo ful fajn«. Snemanje je pomenilo trdo delo, ki je zahtevalo tudi veliko discipline, saj smo morali v zelo kratkem času posneti veliko prizorov. 

Kaj te je pri tej seriji najbolj vznemirjalo, privlačilo?  Morda zgodba, odnosi med posamezniki, delo z ekipo …?

Najbolj me je prepričala vloga sama, ker je zelo dobro napisana. Je  večplastna. Moj lik skriva  travmo, ki jo bodo gledalci razkrivali skozi epizode, kar je za igralca zelo zanimivo, da ne sme takoj podati, predstaviti preveč informacij. Občutja sem moral nizati postopoma, da sem stopnjeval napetost in počasi razkrival preteklost. Še enkrat poudarjam, kako mi je bilo ljubo, da smo snemali na morju. Dve poletji smo živeli na morju, vsak igralec je dobil svoj apartma ob morju, kjer je živel sam, tako da se je bilo res lepo zbujati in zaplavati v morju še pred začetkom snemanja.

Nastopal si na skorajda vseh slovenskih odrih – od Šentjakobskega gledališča do improvizatorske Šile, MGL-ja, Lutkovnega gledališča Ljubljana. Kako se med seboj razlikujejo slovenska gledališča? Si se v katerem od naštetih počutil še posebej dobro?

Gledališča se v prvi vrsti med seboj razlikujejo glede na repertoar, torej na predstave, ki jih pripravljajo. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) sem zelo užival. Otroci in mladi so hvaležna publika, ker so najbolj iskreni, tako da hitro začutiš, če jim je predstava všeč ali ne. Če jim ni, zelo hitro vidiš, da nimaš njihove pozornosti, ko pa jim je všeč, te znajo zelo, zelo nagraditi z aplavzom ob koncu predstave. V LGL še vedno sodelujem pri treh predstavah, ki so izvrstne: Peter Pan, Čarovnik iz Oza in Skrivno društvo KRVZ. Gre za tri uspešnice, ki jih igramo že nekaj sezon. Vse omenjene predstave me zelo napolnijo. Mnogokrat igramo v jutranjih, dopoldanskih urah, in ker nisem »jutranji tip«, se včasih le stežka odpravim v gledališče, a je vedno vredno. Kljub temu da z muko zgodaj vstanem, sem po vsaki predstavi tako zelo izpolnjen in hvaležen, da sem bil del nje. Poseben občutek je, da lahko daš otrokom nekaj dobrega in da vidiš, kako odhajajo iz dvorane drugačni, kot so bili, ko so prišli. Tudi Šentjakobsko gledališče mi je bilo zelo ljubo. Ljubiteljsko gledališče je bilo v mojem predakademijskem obdobju prostor, kjer sem lahko uresničeval svojo strast do igre. Tam so se mi razširila obzorja, dobil sem veliko izkušenj, z njimi sem preživljal veliko prostega časa.